Na posvetu Predrzna Slovenija je bilo vzdušje zelo napeto, vsesplošna predrznost se je širila po dvorani kot kakšen bojni plin. Govorci so vseskupaj še razpihali. A vse tam prisotne, tudi tiste, ki smo v vsem skupaj videli meglene korenine nove veličastne revolucije je na realna tla postavil minister Gregor, ki je v naši zgodbi tako kot v Levstikovi o Martinu Krpanu, tisti, ki poseduje ključe velike zakladnice...
V sredo je v prostorih Mestnega muzeja potekal posvet z naslovom Predrzna Slovenija, na katerem je veliko število govornikov, tako ali drugače povezanih z visokim šolstvom, predstavilo svoja bolj ali manj negativna videnja stanja in prihodnosti visokega šolstva na Slovenskem. Podrobnosti o tem ste na valovih Radia Študent že slišali, zato bomo na tem mestu dodali le kratko impresijo. Vzdušje je bilo zaradi vseprisotne predrznosti, ki se je po dvorani širila kot kakšen bojni plin, zelo napeto. Nevidni valovi predrznosti so prežemali govorce in poslušalce, kar je bilo posebej razvidno v prvi polovici nastopov, ki jih je udarno bombastično začel Rastko Močnik in hudomušno končal Dean Komel.
A vse tam prisotne, tudi tiste, ki smo v vsem skupaj videli meglene korenine nove veličastne revolucije, je na realna tla postavil minister Gregor, ki je v naši zgodbi - tako kot v Levstikovi o Martinu Krpanu - tisti, ki poseduje ključe velike zakladnice. Pred njim nastopajoče akademike je okaral kot kakšne prvošolčke. S svojo odlično, a grobo retoriko, s katero je v predvolilnem boju na kolena postavil celo Janšo in rešil Pahorja nepotrebnega potenja, je pripomogel k temu, da ga je eden izmed poslušalcev celo poslal nazaj tja, od koder je prišel. Pa ne v parlament.
Zgolj v ponazoritev vam v poslušanje ponujamo politično povsem nekorektno izrezan izsek ministrovega govora:
Iz globin materinega mednožja, ki predstavlja idealno začetno stanje topline in mehkobe, pa se da izpeljati tudi glavni očitek, ki ga je na zbrane akademike naslovil minister Gregor – namreč vztrajno zagovarjanje statusa quo. V tem vztrajanju morda res nekoliko spominjajo na otroke, ki se nočejo roditi in jih je treba iz raja izbezati s carskim rezom. Opazno pa je tudi idealiziranje nekega preteklega stanja na univerzi, ki spominja na obujanje spominov, ki naj bi jih imel vsak človek o bivanju v materinem trebuhu. No, z zgodbicami iz tistega časa se da koga nategniti samo v vrtcu in morda je treba tudi zgodbo o izgonu univerze iz rajskega vrta v pekel vzeti z določeno rezervo.
V debati se je uporabljalo številne argumentativne palice, ki pa imajo dva konca, na koncu vsakega pa je neke vrste pekel, čeprav se pogosto na vsaki izmed sprtih strani poudarja zgolj enega. Če ponazorimo: ali podrejenost zahtevam trga ali izoliranost in nekonkurenčnost; ali sprijaznjenje z rednimi profesorji dinozavri, ki bi morali že zdavnaj v pokoj ali odpuščanje profesorjev, ki si tega ne bi zaslužili. Vendar so opisane dualnosti lahko tudi zavajajoče, saj pogostokrat obstajajo dovolj očitne tretje možnosti, ki pa ne predstavljajo zlate sredine, ampak rešitev protislovja na povsem drugi ravni. Rešitev dileme ali šolnine ali brezposelnost je tako mogoče na primer iskati v povečanju težavnosti študija. Izgleda pa, da tudi takšni poskusi rešitev prinesejo s seboj težave, ki kot podtalnica privrejo na dan nekje drugje.
Tako besede, ki v birokratskem besednjaku sodobnih dokumentacij odlično zvenijo, v realnosti povzročajo dvojne učinke. »Vztrajanje pri avtonomiji univerze« s strani ministrstva bi tako lahko v skrajnem primeru razumeli tudi kot pranje rok pri konfliktih, ki se pojavljajo znotraj univerze. Pri gladiatorskih igrah se množici levov vrže le košček mesa in tudi temu se lahko reče spodbujanje avtonomije pri notranjem odločanju. Takšne igrice se recimo dogajajo na Univerzi na Primorskem, kjer so ali bodo brez mesa ostali skoraj vsi. Seveda pa moramo po drugi strani razumeti, da je država v krizi in da mesa oziroma denarja ni.
Problem je tudi v pojmih, kot so »konkurenčnost, tržna zanimivost, uporabnost« in drugih v tej liniji, ki v kombinaciji s poudarjanjem avtonomije pomenijo, da se bo univerza lahko predvsem svobodno odločala, kako se bo prodajala, časa za kaj drugega pa niti ne bo imela. Vendar nekatere, predvsem humanistične in družboslovne vede na trgu ne morejo enakovredno konkurirati, saj njihovi »produkti« v dimenzijah instrumentalnosti nimajo kaj iskati. Tu se poskuša zadeve nadzorovati z uveljavljanjem raznoraznih lestvic uspešnosti. Z druge strani seveda letijo ugovori, da je znanje nekaj, kar vedno uhaja vsaki, še tako natančno postavljeni klasifikaciji.
Spet se nam zarišejo ostre skrajnosti: Ali je znanje nekaj, česar se ne da izmeriti ali je nekaj popolnoma izmerljivega? V vsakem primeru se bomo morali sprijazniti s tem, da bo nekaj kadra na univerzah bedakov - ali lizunskih asistentov zaradi prevelike avtonomije rednih profesorjev pri njihovi izbiri ali površinskih, tržno zanimivih in bibliografije polnih povzpetnih povprečnežev.
Skrajnosti se poskuša premostiti z razpisi, v katere so vključeni objektivni kriteriji uspešnosti, raznorazna subjektivna mnenja, potrebe trga in aktualnost problematike. Problem se pojavi, ker postajajo zakonitosti, po katerih je nek projekt financiran ali nekdo nekam sprejet, v želji da bi bile popolne, vedno bolj zapletene in razvejane. Svet univerzitetnikov se začne spreminjati v kafkovski svet, kjer je glavno intelektualno delo poleg izpolnjevanja raznoraznih obrazcev ugotavljanje zakonov, ki omogočajo preživetje.
Vse te reke problemov pa izvirajo iz iste luknje. Glavni problem v univerzitetnem prostoru - pravzaprav pa tudi drugod - je namreč denar, ki ga ni. Na univerzi, ki naj bi bila eden izmed redkih otočkov družbe, kjer denar še ni postal vladar, pa je to žalostno dejstvo še bolj opazno. Vendar so napadi neoliberalizma vse močnejši in otok je oblegan z vseh strani. A tudi obramba je močna, pred mogočnim nasprotnikom se na posvetih kot je bil včeraj združuje nezdružljivo; škrati in vilinci kot v Gospodarju prstanov. Tudi na univerzah drugod po svetu - v Italiji, ZDA in Indoneziji - je začelo tleti nezadovoljstvo, povsod usmerjeno proti širjenju vladavine denarja. Morda je to epski začetek nečesa novega v svetovnem pomenu, morda pa bodo uradniki dokumente preoblikovali na nekaterih spornih točkah.
Skozi blodnjak univerzitetnih problemov se je prebijal Jernej
Komentarji
komentiraj >>