Mesto žensk je letos odprla madam Ditka Habrle, ki je v osemdesetih letih tvorila srce slovenskega popevkarstva. Na vprašanje, zakaj je festival, ki je bil vsa leta namenjen ne ravno main-stream avtoricam, odprla ravno Ditka, smo si lahko odgovorile že po nekaj skladbah. Njen nastop je bil namreč daleč od distanciranih nališpanih dam, ki igrajo vlogo objektov poželenja. Na odru je stala prekaljena čarovnica, ki se ne rabi nikomur opravičevati za samosvojost. Na žalost pa nas je med nastopom postavila v precej neprijetno situacijo. Na oder je povabila svojega sina, izučenega pevca, ki pa je čisto brez občutka za festival prepeval ameriške mačistične hite iz 50-ih.

Z večnimi temami ženske emancipacije: enake možnosti, seksistične zahteve do ženskega telesa in kazanje zob družbenim konvencijam pa so izpolnile naša pričakovanja glede festivala karnevalske šansonjerke, mlade londonske glasbenice z godalnim orkestrom, pihali in bobni Marlene and Forgert Me Nots. V podlagi jih boste slišali renčati čez nekaj trenutkov. Pred tem pa poslušajmo otvoritveni nagovor častne predsednice Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk Vesne Leskošek, ki je humorno opozorila, da je vsaka osebna gesta tudi politično dejanje, čeprav naj tema festivala letos ne bi bila izrazito politična.



Tema letošnjega festivala je naslonjena na zbirko esejev ene od najbolj ostrih sodobnih filozofinj Hennah Arendt Med preteklostjo in prihodnostjo / Šest vaj v političnem mišljenju. Arendtova je v tekstih preverila temeljne civilizacijske koncepte: tradicijo, zgodovino, avtoriteto, svobodo, vzgojo in kulturo. O odnosu med temo in koncipiranjem programa smo se pogovarjale s programsko vodjo Mesta žensk Maro Vujić.



Prvi vikend festivala je bil predvsem v znamenju filmskega programa, ki ga je izbrala Vanja Kaluđerčić, ki se v marsičem razlikuje od njenega lanskega izbora. Ravno filmski program dokazuje, da festival ne izgublja ostrine. Kljub predstavitvi nekaterih main-stream dogodkov, kot bo četrtkov koncert Stereo Total ali delavnice Guerrilla Girls, je festival še vedno skavt za manj vidne avtorice, ki jih kljub odličnosti pozna le malo sladokuscev. Takšni sta na primer tudi Joëlle Léandre na kontrabasu in eksperimentalna vokalistka Lauren Newton, ki sta včeraj tiho, a prepričljivo navdušili poslušalce v Gromki.



V Kinu Sloga je gledala Umazane filmske dnevnike Ida H.