Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
HULIGANI, OBROBJE, RELATIVIZEM (3821 bralcev)
Četrtek, 14. 10. 2010
Miha Zadnikar



Zgodovinski spomin nam oriše huligane več vrst. Ljubljana, vzemimo, je poznala v šestdesetih letih dva ekstrema. Star Bežigrajčan je bil tako teritorialno omejen - z ene strani je prežala nevarnost v Šišenski, z druge v Savski bandi. S to bolj ali manj romantično verzijo groze na meji je bil seznanjen vsak mulc že tam pri šestih, sedmih letih starosti.

Zgodovinski spomin nam oriše huligane več vrst. Ljubljana, vzemimo, je poznala v šestdesetih letih dva ekstrema. Star Bežigrajčan je bil tako teritorialno omejen - z ene strani je prežala nevarnost v Šišenski, z druge v Savski bandi. S to bolj ali manj romantično verzijo groze na meji je bil seznanjen vsak mulc že tam pri šestih, sedmih letih starosti. Toda ko si majhen, je svet velikanski, zatorej nevarnosti in vdorov v glavnem ni bilo, sploh pa je še vedno ostalo dovolj prostora in neskončno odprto območje s travniki in gozdički tam proti gradbišču Bratovševe in Glinškove ploščadi, Klečam, Savljam in obrežju reke Save. Zdelo se je, kakor da tako Šišenska kakor Savska banda spoštujeta bežigrajsko drugačnost. Kadar smo šli v kino Šiška gledat kung-fu filme, tedaj je veljalo splošno premirje. Film nas je združeval. Tako je bilo tudi na stadionu Olimpije, ravno nekje na meji treh entitet - bežigrajske, savske in šišenske - sploh pa je imel bežigrajski klub Olimpija v Jugoslaviji dovolj spoštovanja, da ni izzival band druge proti drugi. Stari Bežigrajčan Bratko Bibič bi najbrž dodal, da nas je, Bežigrajčane v ožjem smislu, varoval »bežigrajski podrealizem«, ves tisti diapazon neulovljivega humorja, ki je v sedemdesetih rodil družbo v bifeju trgovine Astra, čudaške umetnostne dejavnosti v Pionirskem domu, slavno tekmovanje v plezanju na peč Pri Ravbarju, frike z Bežigrajske gimnazije, pozneje tudi največji bežigrajski bend Begnagrad in vse lokalne besedne finte, ki jih še danes razume le malokdo, pa če prihaja iz Ljubljane ali ne. Zaradi teh in podobnih z vsemi žavbami namazanih besednih fint je bila poznejša mladost v BS-3 precej nedolžna, mala malica, ki je niso odjedle niti kasnejše huliganske eskapade Green Dragons. Bežigrad je bil zelo poseben.

Druga zvrst huliganstva v Ljubljani je bila še veliko bolj artistična od »bežigrajskega podrealizma« - meščanski huligani sredi šestdesetih, torej prebivalstvo iz Centra je sicer samo sebe imenovalo huligani, a so imeli fantje in dekleta s seboj 8-milimetrsko kamero in so snemali svoje vragolije in norčije po živilski tržnici in tam naokrog. Za razloček od samomorilskih Črnih mačk, ki so bili predniki poznejših darkerjev, so bili huligani iz Centra huligani predvsem zato, ker so nosili dolge lase, brade in ker so izvajali poulično burko, ki je bila nekakšna vzporednica resnejšim in konceptualno bolj dodelanim dejavnostim grupe OHO. Huligani so se pozneje umirili, opustili so snemanja artističnih akcij, naselili so se v bifeju Šumi, se tam bodisi zapili, zakadili ali pa ne, postali so slavni prevajalci, nižji uradniki in državni umetnice in umetniki. Njihovo huliganstvo pa je zabeleženo na filmski trak. Vse, kar je bilo huliganskega, je bil torej njihov domnevno huliganski videz in umetniška pretenzija.

Zatem mine štirideset let. Huliganstvo je bilo v tem razdobju dodobra obdelano v teoriji subkultur, iz katerih smo spoznali, da je bila ljubljanska verzija tako za ožjim Bežigradom kakor v Savskem naselju, Šiški in v Centru zelo samosvoja, mila, umetniško navdihnjena, predvsem pa mikrolokalna verzija vsega tistega, kar so si v istem času privoščili huligani po gnilem zahodnem svetu. Ljudska milica je imela vse huligane popisane, lepo pod nadzorom, včasih so se zravsali, da so označili svoj teritorij, padel je kak udarec s pendrekom, kaj hujšega pa se ni primerilo. Fuzbal in film sta njega dni še zmogla nižati raven testosterona in združevati nezdružljivo - koncertov, ki bi utegnili omogočiti podobno stanje, pa tedaj ni bilo toliko, še na tistih redkih se je huliganstvo razblinilo že v štartu, tako da je lahko zmagala hipijada.

Ljubljanski huligani z vso svojo nedolžno latenco, pretepaškim balastom in artizmi usahnejo nekako v istem času, ko ustava SFRJ dekriminalizira homoseksualnost. Pozneje smo se v šoli učili, da je dekriminalizacija leta 1974 obveljala za Slovenijo, Hrvaško in delno za Bosno in Hercegovino, za druge republike in okolja pa ne. Desetletje zatem se v Ljubljani zgodi prvi Magnus festival, in z današnjega gledišča se zdi, ko da so se družbene silnice tedaj začele premikati k svetlejšim horizontom. Danes temu seveda ni tako. Vzporedno z nacionalizmi, šovinizmi in drugo desničarsko navlako se je kajpak razpasla še homofobija, huliganstvo pa se je naselilo prav na tiste kraje, kjer je pred desetletji znalo omehčati svoje nagibe in nakane, torej na stadione. Huligan je z razpadom SFRJ naposled prejel tisto podobo, ki nam je bila sicer znana iz teorije subkultur in zahodne empirije - razbijač, nasilnež, človek, ki sesuje vse, kar mu pride na pot, predvsem pa iz razloga nevarne človeške bližine sovraži vse, kar mu je tuje, ker se pač nezavedno prepoznava v drugemu. Teritorij ni več pomemben, huligan si nenadoma lasti vse in se lahko najde povsod - v trgovini, v prtljažniku avtobusa, pred cerkvijo, doma, na tujem, v mestu, celo na vasi. Ima glasbo, ki mu krije hrbet, ima svoj prav, ki se dotika siromaštva, bede in prikrito huliganskega političnega razreda v državnem vrhu.

Kar nas zaskrbi med nedavnimi huliganskimi izgredi po Beogradu in Genovi, pa je raven reakcije. Zdi se, kakor da je bilo divjanje preveč iracionalno, da bi ga sploh lahko zapopadli, Pametni, zadržani in sicer dovolj prenicljivi osebki niso bili sposobni sprotne analize. Humor je v takšnih situacijah seveda jako prikladno orožje, a je šel napačno pot. Še najbolj se je izkazal portal Njuz - Vesti u ogledalu, ki danes poroča, da so v Genovi prijeli Srba Igorja Bogdanova, ki je v osmih minutah verjetno odločilne tekme skupine C za uvrstitev na evropsko prvenstvo, zabil tri gole za reprezentanco Italije. Celo Corriere dello sport navaja, da Italija od Paola Rossija sem ni imela učinkovitejšega napadalca. Izdajalec, ki je obenem heroj, se kajpada zgledno umešča v mitsko zgodovinjenje, ki tem krajem - vključno s slovenskimi, da ne bo pomote - nikakor ni tuje. Kakor koli že, večina beograjskih duhovičenj gre tačas v precej megleno smer, k teorijam zarote. In za teorije zarote je značilno, da med teoretiziranjem na lepem pozabijo na samo zaroto. Kakor naj bi bila Parada homoseksualnosti plačana tako doma kot na Zahodu, tako naj bi bili podobni plačanci tudi med huligani in navijači. Na obeh straneh se pojavljajo CIA, Evropska unija in nesposobna vlada. Relativizem, ta smrt za produktivno analizo se seveda nagne tudi k prikriti homofobiji in seksizmom. Vse skupaj nas, ki imamo še kaj zgodovinskega spomina, nevarno spomni na omledne in zgrešene nastavke s konca osemdesetih let. Tako se kar nekaj kolumnistov opre na seksualnost obeh strani, opisujoč pedra, ki je svoj fuk življenja našel med huligani, ne pa med tistimi pussyji, ki paradirajo z njim. Vrhunec relativizma in dokaj pomanjkljivega razumevanja homoseksualne problematike pa se pojavi v - izmišljenem ali ne - pozivu k Paradi ljubiteljev oralnega seksa. Ta naj bi bila organizirana 24. oktobra. Oznanjena je tudi že kontra-parada. Vse lepo in prav, le da količkaj spreten bralec, bralka kaj kmalu ugotovita, da članek na Parado ljubiteljev oralnega seksa implicitno poziva zgolj in samo heteroseksualne osebe. Pa smo spet tam, kjer ni muh. Res škoda.

Po čudaških potih zgodovinskega spomina se je v današnjem Terminalu sprehodil Miha Zadnikar.



Komentarji
komentiraj >>