Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Velike stvari velikih punc (2639 bralcev)
Petek, 15. 10. 2010
Katja in Pia



V drugem festivalskem terminu Mesta žensksmo si pogledali, kaj so ušpičile Helene Hunte, Eleanor Bauer, Katarina Mootich, Ivonne de Rosa, Petra Raimann, Katharina Hesse, Nandipha Mntambo, Jessica Lgunas, Nicole Beutler in Antonia Baehr
»Med preteklostjo in prihodnostjo« je rdeča nit letošnje edicije festivala Mesto žensk, kateri ste lahko sledili v ponedeljkovem prispevku. Prihodnji ponedeljek bomo v Temni zvezdi prečesali filmski program festivala, danes pa se bova bolj dotaknili plesnih predstav, performansov, akcij in razstav. Festival že vrsto let posveča posebno pozornost pri nas ne pretirano pogostemu oz. medijsko izpostavljenemu žanru LIVE ART-a in performansa. Ta je tudi zgodovinsko vezan na feministične pobude na polju body art-a, scenskih in vizualnih umetnosti.

Plesni performans Druga soba Helene Hunter, izveden v Gledališču Glej, kot eksemplarični primer »izčrpavajočega plesa,« o katerem govori Lepecki, odpira prostor asociativne interakcije z občinstvom. Žensko telo v baletni obleki s konjsko glavo skuša po diktatu scenske osvetljave in klavirske glasbe iz skrinjice, zabavati občinstvo na tujem terenu zgodovinsko in politično zaznamovanega plesa step-a, metaforično rečeno v drugi, in ne v lastni sobi. A na spolzkem terenu nenehno pada. Avtorica tako morda tematizira vlogo ženske kot »performerske živali«.

»Performerska žival« v katero se v ironičnem avtoreferencialnem performansu spreminja Eleanor Bauer, pa je polarni medved. Pod zgovornim naslovom Velike punce počno velike stvari, performerka kakor deklica poseže po mimikriji načinov nastopa odrasle performerke, na uslugo voajerskemu pogledu občinstva. Po zvijanju v medvedji preobleki nam postreže z izčrpavajočim prepevanjem ob vzpenjanju na lestev, med katerim do hripavosti dviguje svoj glas. V monologu z refrenom »and nothing happened!« tematizira odvečnost vsake angažirane performerske geste. Zaključni akrobatski spust po lestvi navzdol pa tudi tovrstno samoproblematizaicjo razkrije ko zgolj še en primerek postavitve svojega telesa na pogled občinstvu.

Velik del pozornosti festivala je namenjen tudi dogajanju ob skupinski razstavi Korak naprej, dva koraka nazaj. Z izposojo Leninove sintagme ta tematizira nujnost vračanja k osebnim in kolektivnim spominom za razumevanje sedanjega trenutka. Problem sodobnih zgodovinskih revizionizmov obravnavata performansa, ki se zoperstavljata rastoči demonizaciji bivše skupne države Jugoslavije v kolektivnem spominu. V performansu Tihožitje Vesna Miličevič šiva (komunistične ali evropske?) zvezde na sedanje zastave držav bivše Jugoslavije, Katarina Mootich pa v performasu Katera pot je leva? oblečena v pozabljeno, zaprto in degradirano Josipo Broz, z umazano vodo izpira sliko nje in Maršala Tita, ki visi na steni.

Dve fotografski razstavi odstirata kotičke danes zaprtih represivnih institucij: Nori bog Ivonne de Rosa se podaja po sobah norišnice, Neznane okoliščine Petre Raimann pa po prostorih nekdanje vzhodnonemške obveščevalne službe Stasi. Katharina Hesse s svojimi fotografijami pod naslovom Lastna izbira brez presojanja prinaša podobe tajskih prostitutk, ki so si delo prostovoljno izbrale zaradi večje finančne neodvisnosti.

Na razstavi je dobro zastopan tudi novejši žanr videoperformansa. Nandipha Mntambo se v videoištalaciji Ukugenisa bori v areni, kjer so se za zabavo Portugalcev borili Mozambičani, proti nevidnemu biku ali sami sebi. Jessica Lgunas pa se v svojih videih z dolgotrajnimi »lepotnimi« posegi v svoje telo (ličenje, puljenje sramnih dlak) počasi spreminja v pošast in tematizira žensko obsedenost s popolnim ne-naravnim telesom.

Nemška koreografinja Nicole Beutler pa v svojih »dveh plesih« stopa v dialog z zgodovino sodobnega plesa. V delu 2: Dialogue with Lucinda, rekonstruira dve izmed zgodnjih del ameriške plesalke, ene od glavnih predstavnic postmodernega plesa, Lucinde Childs.

Radial courses je krožna kompozicija, zasnovana na ritmični hoji štirih plesalcev v krogu, ki jo po nekakšnem matematičnem algoritmu prekinjajo ponavljajoči se plesni koraki. Izjemna natančnost, ki plesalce drži na točno določeni razdalji ter sočasnost plesnih korakov, ki so jih ti primorani izvajati, je koordinacijsko in mentalno izredno zahtevna. Kompozicijsko izvajana struktura s svojo formalno čistostjo spominja na abstraktno slikarstvo, le da je tokrat medij abstraktnega izražanja ples s svojo časovno in prostorsko dimenzijo in specifično prezenco človeškega telesa.

Podobno minimalistična in formalno čista v slogu Childsove je tudi druga točka – Interior drama. Tokrat se pet plesalcev ne giba krožno, ampak v formaciji stožca zgolj naprej in nazaj in včasih spiralno z ritmičnimi ponavljajočimi se monotonimi enostavnimi koraki. Iz formalnega vidika komad deluje izredno čisto, natempirano in skladno. Različne časovne-prostorske figure zarisuje zgolj peščica korakov, ki pa se izvajajo časovno točno in so med posameznike matematično natančno porazdeljeni.

Mantričen efekt in skladnost gibanja teles, ki pri obeh komadih postanejo kot eno samo, seveda asociira tudi na družbene konotacije, ki imajo opraviti s problematiko političnega telesa ali pa družbenih vlog. Vsekakor je težko zagotovo zatrditi, ali je fascinacija s formalnim v plesu Lucinde Childs pri Nicole Beutler znotrajplesno ali širše družbeno vprašanje.

Še ena zelo formalno zasnovana predstava, ki pa vsekakor s seboj prinaša tudi družbeni kontekst, je včerajšnja predstava Antonie Baehr z naslovom Smeh. Performerkina pojava je transseksualna, na odru se pojavi v moški obleki in s kratko pristriženimi lasmi. Gledalcem razloži, da bo izvajala partiture smeha, ki so jih zanjo napisali njeni prijatelji. Prvih nekaj partitur povsem povzema formo klasično glasbenega koncerta. Antonia sedi za notnim stojalom in med smejanjem v različnih registrih in na različne načine z različno dolgimi vmesnimi pavzami očitno bere s partitur. Smeh je začuda natančno odmerjen, a vseeno deluje pristno in je nalezljiv.

Antonia Baehr prevprašuje s svojim performansom prevprašuje družbeno vlogo smeha, katerega način je tvorec posameznikove identitete, a očitno je možna tudi njegova manipulacija, s katero lahko poljubno oblikujemo svojo družbeno, spolno itd. vlogo. Ko v kasnejših partiturah performerka vstopi tudi v prostor in na primer z odbijanjem različnih vrst žogic odmerja ritem in kvaliteto smeha, njegova nalezljivost počasi ugaša. Učinek smeha je vse bolj srhljiv in zavemo se njegove tudi subtilno manipulativne vloge. Vsekakor smeh težko ohranja svojo nevtralno zgolj formalno vlogo, ampak mu začnemo pripisovati pomene do mere, da ni več jasno kdo se komu smeje.

Domala vsi performansi, predstave in razstave na letošnjem Mestu žensk so dokazale, da so plod zrelih avtorskih izrazov. Del skupine »velikih punc« sta bili v tem tednu z veseljem tudi Katja Čičigoj in Pia Brezavšček


Komentarji
komentiraj >>