Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TURTLE MJUZIK: Turtle Mjuzik (Klopotec, 2010) (ponovitev 25. 10. 2010 ob 00.30) (2762 bralcev)
Ponedeljek, 18. 10. 2010
MarioB



Za nenavadnim imenom albuma se “skrivata” Boris Magdalenc, ki igra na pred kakim desetletjem izumljeno glasbilo hang, in slovaška, že vrsto let pri nas živeča violinistka Petra Onderufova. Ko glasbilo hang tudi vidimo, nam postane naslov album jasnejši, saj izgleda kot želvji oklep. A bolj kot videz nas osupne njegov zvok, saj je podoben zvokom karibskih kovinskih sodov (“steel pan”), a vendar zvončkljanje v spomin prikliče tudi indonezijski gamelan ali afriško mbiro. (v celoti!)
* Za nenavadnim imenom albuma oziroma projekta se “skrivata” Boris Magdalenc, ki igra na pred kakim desetletjem izumljeno glasbilo hang, in slovaška, a že vrsto let pri nas živeča violinistka in violistka Petra Onderufova - Fu. Ko omenjeno glasbilo hang tudi vidimo, nam postane naslov “Turtle Mjuzik” jasnejši, saj ta kovinski ideofon res izgleda kot želvji oklep. A bolj kot videz nas osupne njegov zvok, saj je podoben zvokom karibskih kovinskih sodov (“steel pan”), po katerem vzorcu je tudi bil izdelan, a vendar božajoče zvončkljanje v spomin prikliče tudi indonezijski gamelan ali afriško mbiro (kalimbo oziroma palčni klavir).

Ko so hang nekje leta 2000 izdelali v švicarski delavnici glasbil, je požel nemalo zanimanja in radovednosti, tako med ljubitelji eksotičnih zvokov in inštrumentov, kakor tudi med tolkalci, saj se nanj igra z rahločutnim udarjanjem z roko in s prsti. Boris Magdalenc je eden tistih zagnancev, ki so se že prej zanimali za afriške in druge neevropske glasbe ter si je omislil glasbilo, ki se ga, kot kaže bežno prebiranje domačih forumov, ne da dobiti ne enostavno, ne poceni.

Prvi vtis ob poslušanju zvokov hanga je, kot bi slišali kak nenavaden ksilofon ali morda kako starinsko glasbeno skrinjico. Ne preseneča, da njegov zvok opisujejo kot “nebeški”. Ne glede na ohlapnost in tudi nevarnost takega opisovanja, pa to ni daleč od resnice, le da si bomo tukaj raje sposodili izraze, kot sta denimo eteričen ali atmosferski. Takšnemu lahnemu in zračnemu pozvonjevanju daje odlično protiutež violina Petre Onderufove, ki jo poznamo iz kar nekaj etno in fusion zasedb; omenimo tukaj le Karavano iluzij ter Sedef, s katerimi redno sodeluje na snemanjih in koncertih.

Eksotičnemu zvoku hanga, ki v spomin prikliče paleto tradicionalnih godb, dodaja violina prvine komorne in tudi eksperimetalne klasične glasbe, kakor tudi nadih neofolkovskih ekstravaganc, kakršne poznamo izpod prstov Ive Byttove. Album se začne z nekaj komadi, ki dobro balansirajo med temi različnimi tradicijami in nas pritegnejo s sugestivnostjo in rahločutno izvedbo. Nekonvencionalnim, zasanjanim, meditativnim tonom, ki jih Magdalenc s prsti izvabi iz hanga, se lepo prilega dostikrat rezka, groba violina Onderufove. A slednja se izkaže tudi z lirizmom na meji eteričnega, s katerim dopolnjuje lebdeče tone hanga.

Nekako na polovici albuma pa nas začne prežemati občutek ponavljanja pa tudi nedorečenosti, saj slišimo nekaj komadov, ki izzvenijo bolj kot skice, uvod v nekaj “več” - to “več” pa se potem ne zgodi. Videti je, kot da je tandemu odličnih glasbenikov zmanjkalo bolj jasnih glasbenih idej, s katerimi bi učinkovito oblikovala zvočnost svojih glasbil. Ta občutek se ne popravi do konca albuma, saj se le-ta s svojimi 37 minuti prehitro konča. Škoda, zdi se, da načrt za dopolnitev odlično začetega zvočnega dogajanja ne bi bilo težko izpeljati, saj bi nas prepričal že kak daljši komad, ki bi nas odpeljal s sopostavitvijo skrivnostnih zvončkljanj in drugih vibracij, s kakršnimi se album tudi začenja ...

Tandem se je sicer uspešno izognil pasti, da glasba, ki je na trenutke zelo repetitivna in božajoča, ne zdrsne v brezizrazni “new age”; namesto tega se muzičista raje napajata pri različnih ljudskih godbah in komorni glasbi ter iz številnih vplivov spleteta precej samosvoj izraz. Gotovo gre za uspešno srečanje raznorodnih zvokov; Turtle Mjuzik je več kot prijetna osvežitev drugačnoglasbene slovenske diskografije z zelo izvirno godbo, za katero pa je vendar čutiti, da ni uspela razviti vseh potencialov.

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>