Sreda, 20. 10. 2010
Tit Podobnik
Frode in Paal drugič, tretjič in četrtič. Gromka na naslovnici albuma, ki jo tudi v diskografskem smislu postavi na freejazzovski glasbeni zemljevid ... (v celoti!)
* Leto in še malo nazaj smo imeli enkratno priložnost uživati v eni redkih dvodnevnih rezidenc kakih glasbenikov pri nas. Sicer se predvsem v vodah improvizacijsko nastrojenih muzik to zna dogoditi, imeli smo na primer Seijira Murayamo, ravno pretekli vikend pa je dva dni v Menzi gostoval Martin Küchen. Vendar je treba poudariti, da seveda ne gre za povsem enako stvar, saj je dogodek izpred leta in pol veliko bolj zakoreninjen v samo izročilo jazza in freejazza, s tem pa neposredno aludira tudi na tedenske rezidence, ki so bile svoj čas predvsem v New Yorku precej običajne. V primeru določene severnjaške jazzovske struje lahko tako sicer govorimo o kar že večletni rezidentni konstanti z nekajmesečnimi premori. Če že sami nimamo konkretnega freejazzovskega benda, si ga moramo pač sposoditi in v tem pogledu lahko druščino okoli Paal Nilssen-Lova vsekakor označimo kar za svojo.
Še toliko bolj zdaj, ko je pri poljski neodvisni založbi NotTwo izšel dokument, ki je nam ljubo Defonijo in Gromko neizbrisljivo vtrl v evropski freejazzovski glasbeni zemljevid. Gre za na frekvencah Radia Študent že predstavljen skupek posnetkov, ki so nastali 10. in 11. junija 2009 na dveh nastopih Frodeja Gjerstadta in Paal Nilssen-Lova, a tokrat z nekoliko drugačnim prerezom. Oba večera sta namreč skupaj ponudila dovolj glasbenega materiala, tako da je gradiva za dva različna izbora več kot dovolj. Vprašanje seveda je, ali ga želimo slišati. Odgovor se glasi vsekakor, a z manjšo opombo - prvega nikoli ne bi smeli predvajati, niti predstavljati.
Če sem torej takrat zapisal, da posnetek dobro ujame esenco začetnega preizkušanja akustike Gromke s kasnejšimi izbruhi dvojca v svobodnjaški vrtinec, lahko sedaj dodam zgolj to, da danes obravnavani to stori več kot odlično. Dvojec zveni veliko bolj prezentno in neposredno, s tem pa se odigrano veliko bolj približa poslušalcu, ga napravi intenzivnejše, čeprav se s tem izgubi draž bootlegga, ki bi ga lahko pripeli na že predvajani posnetek. A tu ne gre za bootleg, temveč za ploščo z velikim P. Tudi aplavzi so dodobra porezani in zgolj še nianse opominjajo na živi posnetek. Lepši poklon bi si stara Gromka težko zaželela in ko bom nekoč sam prešel med tiste stare prdce, ki venomer tarnajo nad starimi dobrimi časi, bo nedvomno to eden od posnetkov, na katerega se bom skliceval. Tako je v rokah Frodeja Gjerstadta in Paala Nilssen-Lova zvenela Gromka včasih.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>