Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Avantgarde so odplaknile mojo občutljivost za Svetilke ljubezni Attilia Bertoluccija (1788 bralcev)
Ponedeljek, 18. 10. 2010
J.J.Adlešič



Slednje o preprosti glasbi in bleščečih verzih drži za pesnika samega – kolikor je ustvarjalna paradigma odmaknjena od sedanjosti, je bil Attilo Bertolucci nedvomno spreten, melodično nadarjen orator. Zato se ga bo Italija spominjala s spoštljivo, a medlo hvalo, ki se ponavadi namenja kulturnim herojem prejšnjih stoletij. Verjetnost, da boste prebirali njegovo delo, pa je odvisna od vašega okusa za poezijo. Ste privrženec oziroma privrženka Pesmi štirih?
Tako kot ljudje tudi teksti obstajajo v času, pa čeprav je nesmrtni genij vedno v povpraševanju. Nič drugače ni z eliksirji nesmrtnosti, najsi so bili tekom zgodovine iz merkurja ali cianida. Vsem pa je bilo skupno, da so bili zvarjeni z ljubeznijo, smrtnim strahom in gilgameškim pohlepom. Ne bi bil tak tudi opis tiste božanske poezije, ki ji noben izum ne more storiti smrti? Pesniki – alkimisti, mazači, vrači.

Poezija je priljubljeno vešalo ambicij po nesmrtnosti in privilegiranosti prijateljev prave besede. Umetnost se zgodovinsko utemeljuje na svoji zmožnosti potrjevanja statusnih razlik. Nezmožnost videnja njenih človeških omejitev v času in misli pomeni priznati fetišistično moč statusne ločitve, ki jo pesnikovo branje proizvede.

Smrtnost poezije se je potencirala s količino proizvedenih tekstov, katerih naraščanje je sovpadlo z odprtjem družbenega življenja. Z materializacijo idejnega življenja naše kulture so pesmi - kot nekoč bogovi grškega panteona, ko so bili soočeni s prihodom Nazarenca - občutile svojo smrtnost. Izgon njihovega ritualnega pomena si lahko ponazorite s slavnimi ilustracijami Williama Blakea k Miltonovemu Izgubljenemu raju. Skratka, smrt pesmi je bila grozljiva stvar, njen odmev pa je čutiti v delih vseh velikih pesnikov, vključno z Attiliem Bertoluccijem.

A izkušnja je bila preveč travmatična, kar se na Bertoluccija nanaša dvojno, kot bomo videli v trenutku. Ujetost pesmi v istem krvoločnem kriteriju, po katerem danes ocenjujemo vso kulturo, namreč času, trenutnosti, poezija skupaj z literaturo vehementno zanika. Zato sem v manjšini, ko pravim, da k Joyceu in Eliottu pristopam zgolj kot k zgodovinski zanimivosti in ne kot k živim tekstom, ki bi na sedanjost metali upoštevanja vredno senco. S tega vidika se bom hočete-nočete loteval poezije Attilia Bertoluccija.

Tako. Pred nami so zbrana dela gospoda Bertoluccija, očeta znanega italijanskega režiserja, vseživljenjskega prebivalca pokrajine med Parmo in Padom, ki jo priklicuje s precejšnjo krčevitostjo. V slovenščino ga je prevedel Milan Dekleva, s katerim vleče tako slogovno kot biografsko. V spremnem besedilu omenjeni slovenski lavreat Bertoluccija navaja kot umetnika impresije pomnjenja in biti, ki očiščeni pesniški besedi poskuša vrniti moč religioznega oraklja. Želi si, da bi pesniški besedi lahko ponovno zaupali. Moje mnenje glede te trditve poznate. Naša odskočnica naj bo besedna zveza „impresija biti“.

Zmotljivi poeziji, ki se po nebesnem padcu spotika po temni zemlji, pomagajmo z biografijo. Attilo Bertolucci je bil rojen leta 1911, umrl pa leta 2000 na približno istem kraju. Vmes je preživel nacistične pogrome, smrt nemega filma, ki jo je kot cinefil globoko občutil, ljubezen do omenjenih velikih modernistov Joycea in Elliota ter veliko tihega obstoja na družinskem posestvu.

Prav sem, med modernistično ukrivljene sezname podeželskih pojavov, je pesnik pribežal pred dvajsetim stoletjem. Zgolj nakazan dialog med pesnikovimi vplivi, elegičnim jezikom mrtvih in simbolno prisvojenimi stvarmi je resda zanimiv, ne pa tudi presežen. Impresionizem besede ostaja površno zaznamovan s prvimi avantgardami dvajsetega stoletja, ne pa tudi s poslednjimi, ki so pesniško govorico dokončno osamosvojile nedoseženega cilja zaobjemanja družbenih resničnosti. Če mi še vedno ne verjamete, vam lahko situacijo predstavim s pesnikovimi lastnimi besedami. Sledi citat iz pesmi Verzi napisani na dan, ko je umrl J.F. Kennedy:

Ne moremo več – poslušajte – obredno naštevati Poeja Hawthorna
Melvilla Dickinsonove Whitmana
niti Stephena Crana kot imena človeške mere -
orjaške sledi teh polbogov so se vtisnile
na zemljo in izginile
brez sledu – Stephena
in potem Ernesta in Francisa Scotta
ki so nam dali v prozi preprosto glasbo
primerljivo z najbolj bleščečimi verzi.

Slednje o preprosti glasbi in bleščečih verzih drži za pesnika samega – kolikor je ustvarjalna paradigma odmaknjena od sedanjosti, je bil Attilo Bertolucci nedvomno spreten, melodično nadarjen orator. Zato se ga bo Italija spominjala s spoštljivo, a medlo hvalo, ki se ponavadi namenja kulturnim herojem prejšnjih stoletij. Verjetnost, da boste prebirali njegovo delo, pa je odvisna od vašega okusa za poezijo. Ste privrženec oziroma privrženka Pesmi štirih?

Sublimno je tolmačil Jan Adlešič.



Komentarji
komentiraj >>