Neredko se zgodi, da velike poznamo le po njihovih kapitalnih delih, ki spadajo v pobočje spodobnega splošnega znanja in razgledanosti. Velikokrat pa avtorje resnično preberemo in odkrijemo ravno z njihovimi najbolj obskurnimi in mimobežnimi spisi, ki praviloma tlakujejo pot h kanonom. Založba Mladinska knjiga je letos pod pečatom zbirke Kondor prvič izdala serijo Camusovih [Kamijevih] kritičnih spisov pod naslovom »Proti neredu sveta«.

Omenjen izbor esejev odkriva neko novo dimenzijo avtorjeve drže, ki ni bila posvečena neposredno umetnosti in literaturi. Poleg tega tudi nima neposrednih ambiciji po vztrajanju v filozofiji, najsi bo to absurda ali eksistencializma. Skupni imenovalec teh »kritičnih spisov« bi lahko postavili kvečjemu na strani nebogljenega in skromnega poizkusa razumevanja svojega lastnega časa, ki mu avtor ni pustil, da bi kar tako pobegnil mimo v uradno zgodovino in kmalu nato v pozabo ali izmaličenje njenih interpretacij.

Naslov »Proti neredu sveta« nam namiguje na čas, ko je svet dobesedno skočil s tečajev. Dogodki med in takoj po drugi svetovni vojni so jasno nakazali, da je prišlo v evropski in svetovni zgodovini do radikalnega preloma s tradicijo, po katerih tradicija tudi ni bila več možna. Smrt je prvič postala predmet statistik in ciničnega upravljanja z usodami celotnim populacij.

Camusova [Kamijeva] dedukcija je preprosta. V kolikor je smrt postala abstraktna, je ravno tako postalo abstraktno tudi življenje samo. Ideologija kot novodobni izum, ki ga pred inštalacijo znanosti v vsakdanjem življenju ne moremo nikjer resno locirati, je po Camusu [Kamiju] spravila podse človeštvo samo, ki je zdaj postalo zamenljivo, odvečno in ovira k napredovanju v smeri ideološke resnice.

Totalna eksterminacija postane birokratska naloga, njeni izvajalci pa sleherni poslušni člani v uradniških oblekah. Nekaj let kasneje Hannah Arendt to ubesedi kot »sistem organizirane krivde« ali drugače kot »banalnost zla«, ko poroča in kasneje strne svoja razmišljanja ob sojenju Adolfu Eichmannu. Tudi Camus na več mestih poudari, da je nova stopnja barbarizma tehnične družbe točka, ko rabelj zamenja sekiro za pisarniški žig, ko umor ni več neposreden, temveč se preselil v sezname in kljukice administrativne logistike.

Posledično Camus na več mestih ostro napada notranjo politiko in državo nasploh. Pod vtisom hladnovojne polarizacije v letih takoj po vojni je spregledal, da z državami kot takimi nimamo več opravka. Ali imamo imperije ali pa države, ki so že postale prazne lupine in talke upravljavskih in birokratskih mehanizmov, ki so zdaj brez vsakršne druge podlage začeli proizvajat novi tip oblasti in gospostva.

Zaradi nenadne smrti Camus ni imel razkošja, da bi se po časovni distanci in kontemplaciji postavil nazaj v polpretekle dogodke in jih skušal mislit. Sredi vojne okupacije, leta 1943, je s somišljeniki ustanovil in nekaj časa tudi vodil ilegalni časopis Combat [kombat]. Camusovi [Kamijevi] spisi iz tega obdobja pričajo o posebni obliki krute realnosti vojne. Posebno krutost boja za preživetje pa je zanj predstavljalo dejstvo, da ni bilo ne časa in ne prostora za razumevanje.

Treba je bilo izbrati stran in ko si opredeljen si že v zoni smrti. To ni bilo pisanje o vojni, to je bilo bojno pisanje, kjer si nasprotniku namenjal uničenje. V trenutku, ko vsaka misel v zapisani besedi lahko izzove smrtno obsodbo, deportacijo ali agonijo, se po Camusu [Kamiju] začne resnični preizkus poguma in trening neomajne drže. Pisateljevo telo samo je tista zadnja instanca, kamor so bodo zdaj usmerili udarci sovražnika.

To je bila lekcija, ki je oblikovala Camusovo [Kamijevo] politično držo. Zaradi razumljivega nezaupanja v politike in njihovo poslanstvo, je na mesto politične živali postavil kar samega sebe kot umetnika. Tako napove konec sedečim umetnikom, ki na atomskih galejah in ob mukah galjotov opevajo ozvezdja in še vedno trobijo o sladkih ljubeznih. Enako se odpove tudi kvazipolitičemu navijaštvu za tako imenovane leve ali desne. Obsodi pravljičarstvo levih in desnih intelektualcev, ki svoje idealistične upe prodajo za surovi realizem brez vsakršne vsebine. Čeprav so njihove pozicije različne, v imenu realizma vsi družno navijajo in obožujejo čisto in iluzorno tehniko učinkovitosti, ki je navsezadnje tudi pripeljala do rablja z žigom v desnici.

Leve ali desne tehnike gospostva, oprte na ideologijo učinkovitosti po Camusu [Kamiju] ne iščejo enotnosti kot soglasja nasprotji, ampak totalnost, ki je zatrtje razlik. Medtem ko oni izravnavajo in režejo vse, kar štrli iz lepo oblikovanih totalnosti, skuša umetnik razločevati in razumevati. Umetnikov svet mora postati polje živega oporekanja, ki se za vsako ceno zoperstavlja tehničnemu gospostvu in nameri, da drugi, torej delujoči človek ne bi več obstajal. Na strani 154 zapiše: »V času, ko osvajalec po sami logiki svoje drže postaja rabelj in policist, je umetnik prisiljen postati upornik. Vpričo sodobne politične družbe je edina dosledna umetnikova drža nepopustljivo zavračanje ali pa se mora odpovedati umetnosti«.

Razlog, ki nas žene k branju knjig napisanih v preteklosti, avtorjev, ki so že zdavnaj postali njeni duhovi, je preprosta želja, da bi nam povedali kaj uporabnega za naš čas in naše težave. Kaj torej storiti s Camusovo [Kamijevo] držo poguma in zavračanja norosti za vsako ceno. Danes postaja na polju umetniškega ustvarjanja pogum vse bolj sedeče vrste in vse preveč lahkotno izhlapeva v zonah cinizma ali v luknjah hitropoteznega navdušenja nad gadget [gađet] kulturo, kjer se veseli lastne svojevrstnosti.

Ob navideznem izginotju konkretnih ideologij in mest oblasti, kamor bi še lahko usmerili prst, smo morda tudi izgubili orientacijo in motivacijo za razločevanje in razumevanje. Če mislite, da danes ni več moč na nič streljati ali da bo vsak tovrsten poizkus postal del mainstream mašinerije, ste v veliki zmoti. Kot da današnja postideološka, proizvajajoča družba nima več svojih svetinj. Dovolj je govoriti v umetniškem ali kakšnem drugem jeziku ostro, grdo ali posmehljivo o delu, razvoju, napredku ali kreativnosti in kaj kmalu se nam lahko zgodi, da bomo pod diagnozo bolezni, norosti ali čustvenih težav izločeni iz matrice.

Imeti držo ali pogum danes ne pomeni več zastaviti svojega življenja. Morda je še huje. Pomeni zastaviti svoj družbeni obstoj in tvegati mehko socialno smrt. Nihče nas ne bo več ubil in nam poceni prodajal statusa mučenikov. Biti pogumen danes, pomeni ostati živ in nor hkrati.