Tokratna Temna zvezda v nedrjih dokumentarca Human Terrain in njegovega gostovanja v Kinodvoru 26. oktobra. Kako in zakaj mu je skok v Slovenijo uspel, nam pa to prav nič ne diši. Ob tem še živa glasbena spremljava Jelene! Pa še novičke so.
Evo, v celoti!
POSNETEK!
TEMNA ZVEZDA // 1.11.2010
Drage poslušalke, dragi poslušalci Radia Študent, prav lepo pozdravljeni v današnji Temni zvezdi. Tokratno emisijo bo zaznamoval centralni označevalec, ki sliši na ime Human Terrain; dokumentarec si je bilo moč ogledati 26. oktobra v Kinodvoru, več o njem pa boste slišali v nadaljevanju oddaje. Zatem se bomo – kot ponavadi - poigrali še z novičkami filmske provinjence, obenem pa je unikatnost današnje oddaje tudi v tem, da za podlago mojim besedam skrbi Jelena na električnih orglah alias harmoniju.
----------------------------------------------------------------------------------
Ko se ameriška diplomacija še sprašuje, zakaj za vraga jih iraško ljudstvo sovraži – je to zaradi tega, ker so bogati, ali kaj točno je vzrok vsemu temu gnevu in uporu proti njihovemu pohodu demokracije? – ameriška vojska najde novo strategijo v boju proti temu – lahko bi rekli kar znotrajdemokratičnemu – sovražniku. S pomočjo kulturne ozaveščenosti naj bi ameriški vojaki omehčali srca in telesa upornih Iračanov, torej vse, kar je prav lepo zajeto v slavni krilatici akterjev te zgodbe, ta pa je: winning hearts and minds of Iraqi and Afghan people. Problem se pojavi, ko v službo vojske vpokličejo akademsko elito, ki s pomočjo teoretskih metod - predvsem antropoloških in socialnih študij - vojaškemu aparatu Združenih držav pomaga pri zavzemanju ozemlja in ljudstva, pa čeprav vse to zgolj pod krinko terenskega raziskovanja. Nadaljevanje znane doktrine white burden – belega bremena –, s pomočjo katerega je sprva evropski kolonialistični živelj ljudstvom primitivnejših oblik življenja – pa so te res primitivnejše, se vprašamo – vsiljeval lastna orodja in tehnologije, predvsem pa zgolj sebi lastne vrednote in moralne sodbe.
O problemu, ki smo ga izpostavili na začetku, govori film Human Terrain, kaj pravzaprav to pomeni, pa bo povedal James Der Derian z Univerze Brown, kateremu kasneje, zaradi poraznega odgovarjanja na vprašanja publike, ne bomo preveč prizanašali.
////////////////
Na vprašanje, kako bo film dojemala ameriška vojska, pa Der Derian odgovarja takole:
////////////////
Če je torej akademska elita vpoklicana kot zobnik vojaškega sistema, kakšna je njihova odgovornost? Je njihova odgovornost stati na strani zavojevalne politike Združenih držav Amerike, ali je na njih prav breme kljubovanja kakršnemukoli vstopu v nekaj, kar ne bi smelo obstajati niti kot opcija za reševanje konfliktov. Sploh pa ne geostrateških, za katerimi se skriva želja po nadzoru in podreditvi. Kaj pa je na to rekel James Der Derian, pa lahko slišimo sedaj. Obenem pa lahko ob koncu posnetka prav lepo slišimo njegovo izmikanje vprašanjem, ki jih je postavil gledalec, katerega glas je zelo podoben filozofu, ki nosi ime ptiča v tujem jeziku. Pa vendar to ni on.
////////////////
Dokumentarec Human Terrain se je pred gledalčevo oko postavil kot izredno zanimiv in zelo poučen film, obenem pa precej nevtralen, kar ga izvrže nekam v polje dokumentarcev, ki niso mooreovskega tipa, niti nimajo angažiranosti za kljubovanje vojni, ki se skriva za floskulami osvobajanja ljudstev in tako naprej. Razlog, ki ga ponudi Der Derian, se zdi privlečen za lase in če ne drugega, smešen, saj se ne sprašuje po vzrokih, temveč želi zgolj površinsko celiti rane, ki so nastale zaradi agresivne ameriške zunanje politike.
////////////////
Obrambna strategija človeka je včasih tudi poistovetenje z nacionalno nadstrukturo. Nemalokrat slišimo, da so naši zmagali na nogometni tekmi in da so naši zopet prevzeli prvo mesto v balinanju, obenem pa si nobeden izmed tako govorečih ne postavi vprašanja, kdo pravzaprav smo ti mi. Kolikokrat je tako govoreči že dal gol na reprezentančni tekmi, da lahko govorimo, da je zmagal in kolikokrat je balinal drugje in drugače, kot to počne na svojem dvorišču. Na podoben način se je proti koncu pogovora tudi Der Derian začel identificirati z ameriško nacijo in njihovimi idejami razrušenja tiranij in vzpostavljanja demokracij križem sveta. Mi smo to, mi smo ono. Za večjo jasnost pa še pojasnilo, kdo je Michael Bhatia [majkl batíja]. To je eden izmed akademikov, sicer doktor socialnih študij, ki je dve leti nazaj v Iraku umrl zaradi bombne eksplozije in sprožil val nasprotovanj projektu Human terrain.
////////////////
Proti koncu je razprava postajala že žaljiva in pravzaprav je Slovencem po eni strani najbrž tudi godila. Če namreč Američan omeni upravičenost lastnega posredovanja na Balkanu, se slovenski živelj zaradi svoje oddaljenosti od Balkana – Slovenija namreč – o joj - sploh ni Balkan, temveč Srednja Evropa – ob tem ne bo vznemiril in bo prav tako, kot se je zgodilo to na izmenjavi mnenj v dvorani Kinodvora v torek, 26. oktobra, takim izjavam na koncu celo huronsko zaploskal. Ostalim, ki smo – ali pa so - ploskali zgolj v sarkazmu ali pa sploh ne, pa ostane vprašanje zakaj.
////////////////
Polna dvorana gledalcev, na čelu z našo kulturno ministrico, si je lahko, summa sumarum, ogledala nevtralno poučen dokumentarec o problematiki vključevanja akademije v vojaške operacije, ki je na trenutke s svojim sarkastičnim prikazovanjem floskul ameriških politikov in lucidnimi izjavami mislečih antropologov vsekakor zasadila ost kritike v napačnost vojne; obenem pa je eden izmed ustvarjalcev filma, James Der Derian – ob njem sta ga delala še David Udris in Michael Udris – s svojimi povsem proameriškimi izjavami film vrednostno povlekel povsem na dno kriterija relevantnosti, kjer dokumentarec in še posebej njegov ustvarjalec vsekakor ne bi smela biti. Postavlja se vprašanje širših vojaških in političnih struktur in vpetosti akademikov v njihovo delovanje. Vprašanje torej ni, ali naj v vojno za nafto in različne geostrateške pozicije pošljemo akademike ali ne, temveč je vprašanje preprostejše. Za vojno ali proti njej, saj v vojni pomeni vsakršno zavzemanje pozicij že aktivno sodelovanje v njej.
----------------------------------------------------------------------------------
Zdaj pa še novičke. Prva je v vsakem pogledu slaba. Letošnji, že 7. zapored, festival DokMa je odpovedan. Zaradi nejasnega financiranja je festivalski odbor DokMe sprejel odločitev o odpovedi Dokumentarcev v Mariboru – DokMe 2010. Za razlog svojega dejanja navajajo nejasno financiranje s strani Filmskega sklada RS. Festival namreč do začetka oktobra ni dobil zagotovil o ustrezni finančni podpori, saj zaradi takšnega - to je neurejenega - podeljevanja javnih sredstev ne more prevzemati tveganja z nadaljevanjem organizacije in izvedbe festivala v takšnih razmerah. Uradni odgovor Filmskega sklada RS z dne 29. oktobra v časopisu Dnevnik pa krivdo prelaga na organizatorje same, saj naj bi zamudili s prijavljanjem dokumentacije za sam festival. Kot že tolikokrat, je bila tudi tokrat s strani financerjev sporna zgolj formalna zadeva, natančneje za en dan prekoračen datum oddaje dokumentov. Kaj se bo z neodvisnim festivalom dokumentarnega filma v Mariboru dogajalo v naslednjih letih, pa bomo seveda tudi mi budno spremljali, želimo pa si lahko le konstruktivnih dejanj uradnih služb, da do takih spodrsljajev sicer velikega formata ne bi več prihajalo.
Če se spustimo malo bolj proti Ljubljani, pridemo do Domžal, kjer organizatorji tudi letos vabijo na 2. Festival neodvisnega filma. Ta se bo, prav tako kot lani, imel dogoditi 10. in 11. decembra, le da bo tokrat potekal v Trzinu. Prijave filmov so odprte še do 15. novembra, sprejemajo pa vse filme, brez omejitev glede na dolžino in žanr. Več si lahko preberete na njihovi spletni strani www.fnf-domzale.si.
In ko se iz Domžal spustimo do prestolnice, naš čaka vsakoletna poslastica ljubiteljev filma. To je seveda tokrat že 21. Ljubljanski mednarodni filmski festival oz. LIFFE [lif], ki bo potekal od 10. do 21. tega meseca. Karte se da že kupiti, letošnje posebnosti glede na prejšnja leta pa so naslednje. Programska kategorija Fokus se tako letos osredotoča na Berlinsko šolo oz. novi nemški film, v Retrospektivah pa imamo tokrat moč videti Simfonije velemest, tam namreč, kjer mesta igrajo še posebej vidno vlogo. V Posvečenem bomo lahko spremljali filme Palestinca Elie Suleimana in Filipinca Brillanta Mendoze, novost letošnjega leta pa je Kino-integral, ki ponuja pregled kratkega eksperimentalnega filma. O Liffu bomo na Radiu Študent seveda še podrobneje poročali, za Vas, drage poslušalke in dragi poslušalci, pa ostane zgolj prijetno vabilo.
Komentarji
komentiraj >>