Ime George Monbiot je v slovenski medijski soteski odmevalo, ko se je na predstavitev prevoda svoje knjige »Vroče« v Ljubljano iz Londona pripeljal z vlakom. Namesto na trkanje slabe vesti z visokimi moralnoetičnimi imperativi, se okoljski aktivist Monbiot nad globalno osnesnaževanje okolja spravi z argumenti, dejstvi in tudi lastnim zgledom. Dvodnevno potovanje z vlakom daje slutiti, da gre za aktivista, ki misli resno. Naposled tudi slabe novice vedno pridejo prehitro.
Ime George Monbiot [Monbijo] je odmevalo v slovenski medijski soteski, ko se je na predstavitev prevoda svoje knjige »Vroče« v Ljubljano iz Londona pripeljal z vlakom. Namesto s trkanjem na slabo vest z visokimi moralno-etičnimi imperativi se okoljski aktivist Monbiot nad globalno onesnaževanje okolja spravi z argumenti, dejstvi in tudi z lastnim zgledom. Dvodnevno potovanje z vlakom daje slutiti, da gre za aktivista, ki misli resno. Naposled tudi slabe novice vedno pridejo - prehitro.
Z nekaterimi bolj radikalnimi predlogi za zmanjšanje ogljikovega dioksida - predvsem na področju transporta - je Monbiot obveljal za radikalnega okoljskega aktivista. V kolikor se ne lotimo sprememb na področju okolja nas čaka črna prihodnost, opozarja avtor. Tako zelo črna, da zaradi pesimističnih napovedi branje Monbiota povzroča depresijo. Kako prikladno, pravi avtor v uvodnem tekstu. Ljudje bodo tako obležali v posteljah in s tem manj ogrožali biosfero.
Kot pravi avtor, je knjiga »Vroče« manifest za ukrepanje in hkrati miselni poskus. Predmet poskusa je Velika Britanja, torej model razvite zahodnoevropske države. Za Monbiota [Monbioja] sta v knjigi ključni dve stopinji po Celziju. Dve stopinji namreč predstavljata tisto mejno vrednost, do katere se lahko ozračje zaradi preseženih koncentracij ogljikovega dioksida segreje do leta 2030. Vse, kar bi preseglo to mejno vrednost, neizogibno vodi v naravno in človeško katastrofo. Pri tem se avtor naslanja na občutke krivde pri najbolj odgovornih in ekološko oporečnih homo sapiensih tega planeta. Srednji in premožni razredi Zahoda so vsej svoji vednosti navkljub s počitnicami v Toskani in mestnimi terenci največji faktor onesnaženosti.
»Revščina je hierarhična, smog je demokratičen«. Tako je že sociolog Ulrich Beck tragiko okoljske problematike strnil v ekonomično sintagmo. Premožni zastrupljajo celotno družbo - tudi sami sebe - in pri tem Monbiot trdi podobno, ko pravi, da je potrebno poleg volje spremeniti tudi miselnost in življenjske navade. Predvsem nas, privilegiranih Zahodnjakov, ki odgovornosti ne smemo prelagati na industrijsko intenzivne in manj razvite dežele. Številke v knjigi so jasne – največja grožnja za planet je personificirana v obliki lastnika ali lastnice kreditne kartice v svojem terencu in na poti na nakupovalni izlet v New York z letalom.
V knjigi z enajstimi poglavji boj za čisto okolje primerja z zgodbo o Faustu. S pomočjo fosilnih goriv je človek pridobil čudežne sposobnosti: lahko leti z letalom, se ogreva, kupuje eksotične sadeže skozi celo leto in gradi potratne stavbe. Za čudežne sposobnosti je človek zafrčkal svoje sozemljanje in mater naravo. Kot pravi Monbiot, je naša raba fosilnih goriv faustovski pakt, podnebne spremembe pa že kažejo na škodljive posledice s krvjo podpisane pogodbe. Namen knjige ni samo ozavestiti ali razpravljati, avtor se poleg natančnih izračunavanj loti povsem praktičnih vidikov ukrepanja in v vsakem od poglavij skuša predlagati izboljšave.
V poglavju o varčevanju z energijo predstavi alternativne modele pridobivanja energije s kančkom upanja. Monbiot predlaga obnovljive vire energije, kot so sončne elektrarne, in se ne zadovolji z manj učinkovitimi in poceni ekološkimi triki. Njegov model je neke vrste »energetski internet«, s katerim se zavzema za decentraliziran model energetske dobave, zgrajen na modelu mreže. Model brezžičnega prenosa energije je bil že genialna ideja v glavi pogosto spregledane korifeje elektrike Nikola Tesle, a zdi se, da Monbiot nanj preprosto pozabi.
Avtor prav tako predlaga ekonomsko in ekološko učinkovito gradnjo pasivnih hiš. Politika gradnje omenjenih hiš v Veliki Britaniji je – podobno kot v Sloveniji - stihijska. To govori v prid tezi, da so okoljski problemi že zdavnaj postali družben in navsezadnje političen problem. Pri tem je jasno, da Monbiot nagovarja predvsem srednji in višji sloj, ko v poglavju o alternativnih domovih ne omeni možnosti bivanja v stanovanjskih blokih. S stališča ekologije in varčnosti je v primerjavi z gradnjo individualnih hiš življenje v bloku neprimerno bolj eko, čeprav morda manj udobno.
Zavoljo izčrpnih podatkov in eruditskega dela pri pripravi knjige, mestoma podkrepljenega z avtorjevo samoironijo, ne gre zamenjevati Monbiotove faustovske volje po spremembah za kruta dejstva. Avtor jih bralcu prinese na pladnju in ta so že danes alarmantna. Čeprav je letošnja konferenca svetovnih velesil na temo ekologije v Kopenhagnu pokazala, da se očitno ne zavedamo vseh posledic propadanja planeta, je Monbiot vendarle človek z vizijo: spremembe išče v okvirih obstoječega družbeno-ekonomskega reda. Vprašanje, ali je kapitalizem lahko eko, pa žal presega še tako dobre namene avtorja.
Knjigo iz recikliranega papirja je prebral Dare P.
Komentarji
komentiraj >>