Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KEMAL KURSPAHIĆ: Zločin ob 19:30 – Balkanski mediji v vojni in miru (2653 bralcev)
Sreda, 10. 11. 2010
Matej Š.



Iskanje krivcev in soodgovornih je pripeljalo tudi do medijev ter njihove vloge kot pomembnega dejavnika pri podajanju in soustvarjanju družbene realnosti. Na tem področju obstaja že kar nekaj strokovnih del, pri nas pa smo pred štirinajstimi dnevi dobili prevod knjige bosanskega avtorja Kemala Kurspahića „Zločin ob 19:30“ s podnaslovom „Balkanski mediji v vojni in miru“. Prevod je izšel v sodelovanju med založbo Mladina in Zavodom za kulturne dejavnosti Kultipraktik.

Vse od začetka krvavih vojn, v katere so se ob razpadu Jugoslavije v začetku 90-ih let zapletli nekdaj bratski narodi skupne države, se večini ljudi, ki so vsaj delno povezani s tem prostorom, zastavlja vprašanje: kako in zakaj se je to lahko zgodilo? Kako je mogoče in kaj je pripeljalo do tega, da so idejo o bratstvu in enotnosti skupaj s tisoči nedolžnih žrtev pokopali prav tisti, ki so dolga leta, desetletja, nekateri celo stoletja skupaj prebivali na teh prostorih?

Iskanje krivcev in soodgovornih je pripeljalo tudi do medijev ter njihove vloge kot pomembnega dejavnika pri podajanju in soustvarjanju družbene realnosti. Na tem področju obstaja že kar nekaj strokovnih del, pri nas pa smo pred štirinajstimi dnevi dobili prevod knjige bosanskega avtorja Kemala Kurspahića „Zločin ob 19:30“ s podnaslovom „Balkanski mediji v vojni in miru“. Prevod je izšel v sodelovanju med založbo Mladina in Zavodom za kulturne dejavnosti Kultipraktik.

Knjiga je v izvirniku z naslovom Prime Time Crime izšla leta 2003 v Združenih državah Amerike in istega leta še v srbohrvaškem prevodu pri založbi Mediacentar v Sarajevu. Leta 2004 je bila knjiga izdana tudi v Beogradu in je v regiji doživela precej pozitivnih kritik. Za avtorja knjige na to temo bi težko našli bolj primernega in kompetentnega avtorja od Kemala Kurspahića, bosanskega novinarja in medijskega strokovnjaka.

Kurspahić je bil kot novinar na jugoslovanski medijski sceni vse od 60-ih let, najbolj znan pa je kot urednik sarajevskega dnevnika Oslobođenje med leti 1988 in 1994. Kot zagovornik visokih profesionalnih standardov v svojem poklicu je imel v tem turbulentnem obdobju precej priložnosti, da svoja prepričanja podkrepi s konkretnimi dejanji. In to mu je tudi vedno uspelo.

Mesto odgovornega urednika v Oslobođenju je Kurspahić prevzel ob koncu 80-ih let, ko je agresivni nacionalizem iz Srbije porajal vse več nacionalističnih odgovorov tudi v drugih jugoslovanskih republikah. Moč komunistične partije je vidno pešala, kar so nekateri mediji izkoristili tako, da so se otresli njenega vpliva. Kurspahić je takrat postal prvi urednik, ki ga ni imenovala partija, pač je zasedel to mesto s podporo sodelavcev dnevnika. Kot navaja v svoji knjigi, se je v tem obdobju predvsem v Bosni in Hercegovini medijski prostor odpiral in liberaliziral ter postajal vse bolj pluralen. Oslobođenje je bilo v prvih vrstah tega trenda in njegova kvaliteta mu je leta 1989 prinesla naziv naj časopisa v Jugoslaviji.

S prvimi večstrankarskimi volitvami v Bosni in Hercegovini leta 1990 so na oblast prišle tri stranke z izrazitim nacionalnim programom, ki so predstavljale tri etnične skupine te republike. Ironično so se zedinile zgolj pri medsebojni delitvi medijskega prostora kot volilnega plena. Kurspahić se je takrat odločno uprl ponovnemu vdoru vladajoče politike v medijski prostor in leta 1991 pred Ustavnim sodiščem Bosne in Hercegovine dosegel razveljavitev zakona, ki bi strankam na oblasti omogočil imenovanje svojih predstavnikov na vodilne položaje v medijih.

Po razglasitvi neodvisnosti Bosne in Hercegovine leta 1992 se je ob vojaški in drugi podpori matične države pričelo nasilno razreševanje veliko-srbskega nacionalističnega vprašanja, ki je pripeljalo tudi do eskalacije medetničnih spopadov. V težkih pogojih obleganega Sarajeva kot simbola tragedije, ki je doletela to državo, je Oslobođenje ostalo zvesto tradiciji etničnega sožitja med narodi, multietnične Bosne in Hercegovine in spoštovanja človekovih pravic ter novinarskih standardov. Nasprotniki teh idej pa so imeli tanke in težko artilerijo ter so dokazali svojo moč z bombardiranjem in rušenjem prostorov, kjer se je dnevnik ustvarjal. Niso pa ga mogli uničiti, saj je kljub ekstremno težkim pogojem izhajal ves čas obleganja mesta.

Tako strokovno kot tudi moralno so avtorjeve reference v tem pogledu nesporne. Na žalost tega ne moremo trditi za večino medijskih akterjev, ki se pojavijo v njegovi knjigi. Prevladujoči trend takratnega obdobja je namreč bil, da so novinarji stopili na stran nacionalističnih sil, ki so konec 80-ih zavzemale oblast v posameznih republikah, in se skupaj z njimi podali v krvave avanture za dediščino bivše skupne države. Nedvomno so oblasti v medijih našle nepogrešljivega pomočnika pri mobilizaciji množic za svoje agresivne kampanje. Zaupano nalogo so mediji na žalost učinkovito opravili, saj so nekdaj bratske narode sprli med sabo v tolikšni meri, da je nasilje, ki je sledilo, zavzemalo povsem nečloveške razsežnosti.

Kako je bilo mogoče, da so se novinarji po propadu komunističnega enostrankarskega sistema brez težav preoblekli v nove nacionalistične obleke in tako rekoč čez noč »obrnili ploščo«? So desetletja služenja vladajoči partiji naredila iz njih zgolj servilne podložnike svojim vladarjem? S temi vprašanji se avtor ukvarja v prvem poglavju knjige, kjer analizira medijsko sceno v bivši Jugoslaviji in njen vpliv na kasnejša dogajanja. V naslednjih treh poglavjih nato prikazuje vzpon nacionalističnih politik in z njimi nacionalističnih medijev v Srbiji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Avtor analizira vojno propagando, ki so jo v imenu oblasti izvajali mediji, ter teptanje vseh profesionalnih in človeških standardov v imenu abstraktne ideje naroda. Pri tem seveda ne izpusti redkih izjem, ki temu trendu niso sledile.

V zadnjih dveh poglavjih je opisana pot, ki so jo države in mediji prehodili od konca največjih oboroženih spopadov konec leta 1995 do padca Miloševića v Srbiji in smrti Tuđmana na Hrvaškem. Avtor opozarja na priložnosti, ki jih mediji v tem času niso izkoristili, da tako, kot so nekoč sejali sovraštvo, sedaj promovirajo spravo med sprtimi stranmi. Knjiga se konča z vendarle nekoliko bolj optimističnimi pričakovanji avtorja in njegovimi nasveti za vzpostavitev profesionalnih in neodvisnih medijev na tem območju.

Mediji in novinarji so brez dvoma odigrali svoj delež neslavne vloge pri krvavih dogajanjih ob razpadu Jugoslavije. So neke vrste simbol in simptom tega, kar se je dogajalo. Ali kot je v spremni besedi knjige zapisal novinar Mladine in občasni sodelavec Radia Študent Erik Valenčič, lahko rečemo, da sta se vojna in etnično čiščenje na tem območju dejansko začela v medijih. In ko vidimo, kam je takrat pripeljala naveza politike in servilnih medijev, nam je to vsekakor lahko koristna lekcija tudi za današnji čas.



Komentarji
komentiraj >>