Ponedeljek, 15. 11. 2010
Igor Bijuklič
Študentska založba je v zbirki Beletrina letos izdala prvi slovenski prevod Orwellovega prvenca »Na robu in na dnu v Parizu in Londonu«, prvič izdanega v letu 1932. George Orwell ali Eric Arthur Blair je avtor, ki ga ni potrebno podrobneje predstavljati. V našem prostoru skorajda ni angažiranega bralca, ki se ne bi srečal vsaj z »1984« ali »Živalsko farmo«. Biografija tega izredno plodnega političnega misleca 20. stoletja pa se praviloma že uvršča v snov, ki jo repertoar splošne razgledanosti prostodušno s
Študentska založba je v zbirki Beletrina letos izdala prvi slovenski prevod Orwellovega prvenca »Na robu in na dnu v Parizu in Londonu«, prvič izdanega v letu 1932. George Orwell ali Eric Arthur Blair je avtor, ki ga ni potrebno podrobneje predstavljati. V našem prostoru skorajda ni angažiranega bralca, ki se ne bi srečal vsaj s »1984« ali »Živalsko farmo«. Biografija tega izredno plodnega političnega misleca 20. stoletja pa se praviloma že uvršča v snov, ki jo repertoar splošne razgledanosti prostodušno spregleda.
Biografije, predvsem »velikih«, so sicer res problematična stvar. Njihova nagnjenost k potvarjanju s poveličevanjem se odvija po metodi nekrologov; »o mrtvih vse najboljše«. Zato so ti večinoma bolj šepav vir podatkov o avtorjih. Tako se jim ne ozirajoč se na čas in zgodovinske okoliščine njihovega dela in ustvarjanja samodejno pripisuje pravilno dozo genija, racionalnosti, razsodnosti, tolerance, naprednosti, itd., čeprav že površno branje izvirnikov pokaže, da imamo opravka s povsem običajnimi duhovi njim lastnega časa.
Orwell je tovrstne pisce biografij prikrajšal za honorarje in podvige povzdigovanja. Nihče ne bi zmogel bolje opisati njegovega življenja, kot je to storil Orwell sam v delih, kjer je prisoten kot prvoosebni pripovedovalec lastnega izkustva. Njegova literarna dela imajo neposredno zaslombo v dejanskih doživetjih, saj je bil Orwell globoko prepričan, da življenja in samega sebe ni moč spoznati drugače kot z neposredno izkušnjo. K spoznavanju »kdo smo« nikakor ne vodi mišljenje o sebi, temveč le naše delovanje in dejanja. Orwellov avtorski dodatek bi šel v smeri, da je spoznanje toliko jasnejše, kolikor bolj dogodki odstopajo in sprevračajo ustaljeno normalnost, pa čeprav v tem zastavimo tudi lastno življenje.
V Orwellovem primeru je to spoznavanje mnogokrat vodilo v okoliščine, ki danes veljajo za pustolovske in ki jih moderni mediatizirani gledalec nadvse rad zasleduje, a le kot posredovano izkustvo, ki ga kratkočasi. Kar nekaj literatov je po poti neposrednega izkustva iskalo vir snovi in navdiha in te praviloma spoštujemo. Med političnimi misleci 20. stoletja pa je le redko kateri postal prostovoljni »pustolovec«, ki je za svoj spoznavni moto vzel izzivanje življenja le zato, da bi ga bolje razumel.
Eric Arthur Blair se je po šolanju - med drugim tudi na prestižnem kolidžu v Etonu - zaposlil pri indijski imperialni policiji v Burmi, kjer je služil pet let. Vloga ohranjevalca kolonialnega gospostva mu je naprtila občutek krivde in težo vesti, ki je z vidika današnjega povprečnega imaginarija že skoraj tuj konflikt, s katero ni zmogel in predvsem ni hotel nadaljevati dotedanje profesije in kariere. Posledično je Orwell v nekakšni potrebi po očiščenju in samoti storil mehki socialni samomor, ki mu je sledila tudi simbolna zamenjava identitete.
V delu »Na robu in na dnu v Parizu in Londonu« se E. A. Blair prvič podpiše kot George Orwell, kar ostane njegov pisateljski psevdonim vse do konca. Poizkusi, da bi slogovno definirali Orwellovo pisanje v tem prvencu, se večinoma gibljejo v smeri literarnega novinarstva, vendar ga elementi fikcije, ki jih preprosto ni moč razločiti od faktičnih, postavljajo bolj na stran opisnega dokumentalista z avtobiografskimi ambicijami, ki mu tudi karikiranje pripovedne linije in likov ni tuje.
Zaradi povedanega težko rečemo, da gre v tem primeru za popolnoma faktično prvoosebno pripoved, vendar delu to niti najmanj ne odvzame njegove intence po resnicoljubnosti in navezavi na dejansko stanje stvari. Orwell skozi pervertiranje žanrov in nezvestobo do ustaljenih vzorcev literarnega novinarstva že zgodaj postavi svojo pozicijo, v kateri bralca opozori, da objektivnih in nevtralnih dejstev ni, v kolikor pa se kot taka postavljajo, morajo biti deležna sumničavosti in kritike.
Zavrnitev »objektivnih« načel žurnalizma, literarne fikcije in okorelega akademizma zavoljo potopitve v opisano situacijo nekateri definirajo kot načela, ki so se kasneje v 70-ih letih v ZDA uveljavila v konceptu »novega žurnalizma« Toma Wolfa, ki prvoosebni pristop stilsko in jezikovno izpopolnjuje v širšem okviru dokumentarnega diskurza in v formatu romana. Orwellova težnja k neposredni osebni prisotnosti v dogodku samem je tako rekoč napoved gonzo novinarstva, ki po definiciji prezira nastavljena kapitalna / uradna dejstva kot lažna in resnico išče po robni liniji metateksta, ki mu je pretvarjanje po naravi veliko bolj oteženo.
Orwellovo posvečanje ponižanim in prezrtim ne izhaja iz humanitarne empatije ali sočutja, ki drugemu zanika zmožnosti emancipacije in ga ohranja kot subjekt brez želje. Tovrstno vrednostno pozicijo moči je na več mestih obsodil in preziral. Orwella žene bolj obče človeški, elementarni odpor do krivice in neskončne neumnosti, ki je zlasti z razraščanjem birokratskega aparata in odločanja začela pridobivat vse bolj institucionalne dimenzije.
V izjemno širokem tematskem spektru, ki ga je pokrival v vseh oblikah - od časopisnih člankov do esejev in kasneje romanov -, pa se je venomer vračal na temo politike in elementarnih pogojev, ki jo omogočajo ali odpravljajo. Ne smemo pozabiti, da je Orwell živel v času, ko so deklarirane ideologije dejavno poganjale dogodke in ljudi v bolj ali manj odprte konfrontacije. Posledično Orwell tudi ne more pristati na politično nevtralno novinarstvo ali literaturo, kar bi v njegovem času kratko malo pomenilo, da te preprosto ni in da si idiot v izvirnem pomenu te besede.
Orwellovi leitmotivi se posledično venomer sučejo okoli laži in resnice, preteklosti in prihodnosti, poguma, spomina in telesa. Predvsem slednjima dvema je v svojem prvencu posvetil posebno mesto, saj je kmalu dojel, kakšen pomen nosita ti dve radikalno različni dimenziji, ki sta po eni strani človeku najbolj intimni, po drugi pa nosilni v njegovem javnem in političnem delovanju.
Orwellovo delo »Na dnu in robu v Parizu in Londonu« navkljub številnim sodobnim interpretacijam, ki kažejo v smer antropološke študije, ni imelo nikakršnih tovrstnih ambicij ne v obliki ne v vsebini. Orwell ni bil oborožen z nikakršno vednostjo znanstvenega tipa in rezultat njegove izkušnje niso bile nikakršne klasifikacije. Seveda nam Orwell ne ostane dolžan komentarjev, ki praviloma sledijo vsaki na novo odkriti posebnosti v njegovem potepanju in zadevanju po beznicah, ulicah in sirotišnicah v dveh glavnih metropolah tedanje Evrope.
Na mestu, kjer naj bi končno le začel, bom počasi tudi končal. Orwellove zapise o nesmiselnem klateškem življenju, prisilnem uboštvu, dolgčasu, sočnih žaljivkah, cipah, beračih, uličnem delu, bohemstvu, absurdnih zakonodajah, kleteh francoskih restavracij in plongeurjih si boste lepo prebrali sami. Naj za konec še povem, da je Orwell jasno priznal, da mu tudi dve leti prostovoljne revščine še zdaleč nista dali vseh potrebnih odgovorov, s katerimi bi revščino lahko razumel. Svojo največjo izkušnjo pa vidi v navidez postranskem spoznanju, da se je znebil strahu pred revščino, ki je tako značilen za družbeni razred, v katerem se je rodil in odraščal. Od tu naprej ga z grožnjami o revščini in njenih posledicah nihče več ne more ustrahovati.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >> Re: George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu
Oompa Loompa [12/12/2010]
Hmmm, ta članek mi je pa nekam znan. Mogoče iz neke revije, ki sem jo dobil hodeč po Ljubljani. Aha, tu je. Ima tudi spletni naslov. Zdaj vam ga napišem. Še malček. Tu je: http://www.dhg.si/revija.html
pa lep pozdrav
OL
odgovori >>