* Potem ko je elektronska glasba v devetdesetih letih minulega stoletja odkrivala številne nove terene, se je s prihodom novega tisočletja raziskovanje svežih idej praviloma vrtelo okoli posameznih ustvarjalcev. Priložnostno so sicer vzniknile posamezne smernice, ki so se izoblikovale v širše scene, toda praviloma je šlo v vseh primerih za posodobljene različice že uveljavljenih dogajanj iz devetdesetih. V zadnjih dveh, treh letih pa je luč dneva ugledala kopica albumov s skupnim imenovalcem v repetitivnih, zazankanih ritmih in mehkobnih, zaprašenih melodičnih linijah, ki jih ne moremo opredeliti za direktne naslednike elektronskih praks iz preteklosti. Morda prve tovrstne poizkuse lahko poiščemo na izvrstnem albumu ‘Sakura', ki ga je ob prelomu tisočletja objavil japonski hiperkreativec Susumu Yokota.

Zgledu Japonca so pozneje sicer sledili še nekateri elektrončkarji, toda do sredine prvega desetletja je zvočnost vse bolj izgubljala stik s svojimi elektronskimi koreninami in iskala nove ideje predvsem skozi nabor akustičnih zvokov. Posledično se je izoblikovala folktronična sredina, ki pa je že kmalu izgubila začetni zagon. Šele v zadnjih letih so se posamezni avtorji ponovno začeli vračati k bolj elektronskim osnovam mehkobnih repetitivnih ritmov, ki so preveč introvertirani za klubski razvrat in obenem preveč plesni, da bi jih pospravili pod tipično ambientalno estetiko.

Letos smo tako že dobili dva izvrstna albuma dveh uveljavljenih kreativcev, ob Yokotu prvih, ki sta raziskovala potencial teh novih smernic. Morda sta Kieran Hebden oziroma Four Tet in Dan Snaith alias Caribou svež zagon nabrala v albumih, ki so jih v zadnjih dveh letih objavljali Nathan Fake, The Field, Mount Kimbie, deloma tudi Fuck Buttons, Burial in drugi. Pred nedavnim pa je svoj dolgometražni prvenec objavil še britanski elektrončkar, ki sliši na ime Gold Panda. Ta je v preteklosti nase opozoril z remiksi skladb za Bloc Party, Simian Mobile Disco, Health, The Field in še za nekatere zasedbe, lastno vizijo pa je pred kakšnim letom strnil v izvrstni skladbi ‘Quitters Raga'. Tej sorodne ideje bi lahko prej kot v elektronskih pogruntavščinah njegovih otoških somišljenikov poiskali v losangeleški sredini ustvarjalcev novih beatov, kot so Flying Lotus, The Gaslamp Killer in Gonjasufi. Na novem albumu Gold Pande, predvsem njegovi elektornski različici z dodatnimi skladbami, se sicer znajde nekaj skladb, ki jih lahko postavimo ob bok Američanom, toda večji del plošče ‘Lucky Shiner' sorodnosti vendarle najde pri novi struji britanskih elektrončkarjev.

Gold Panda se svojo estetiko sprehodi po sicer trendovskem, a precej spolzkem, izjemno senzibilnem terenu, ki se je v sorodnih poizkusih vse prevečkrat končal v spogledovanju s patosom. No, morda je ta opazka res zrasla v očeh privržencev plesnih muzik iz devetdesetih, ko so smernice narekovali pregovorno hladni potomci industriala in čikaško-detroitskih koračnic. Toda v tistih svobodnejših odvodih, ki so jih predvsem Britanci opirali na introvertirane osebne izkušnje, je že takrat pod grobim, hladnim površjem valovala senzibilna mehkobnost, katere sledi je danes moč prebrati v številnih sodobnih elektronskih muzikah. Po drugi strani pa je prav ta estetika, vezana na intimne izkušnje ustvarjalcev, glasbi zagotavljala dodano vrednost, seveda dokler je odpirala občutek iskrenosti. Gold Panda s svojim dolgometražnim prvencem ‘Lucky Shiner' kljub izjemno melanholičnemu razpoloženju ne prestopi mere dobrega okusa. Zazankani repetitivni ritmi, zaprašene melodične teksture in številni eksotični vzorci v podstati sicer razkrivajo avtorjeve grenke izkušnje, a jim vcepi dovolj optimizma, da glasba ne postane naporna. Ob prijetni zvočni podobi pa se presežek skriva tudi v sami strukturi skladb. Medtem ko smo sodobnih elektronskih odvodov vajeni v precej abstraktnih formah, nastavkih posameznih idej, Gold Panda skladbe strne v osredotočene celote z glavo in repom, obenem pa kljub njihovi celoviti podobi razišče širši spekter raznoterih vplivov. Album ‘Lucky Shiner' resda izzveni nekoliko mladostniško naivno, kar ga najbrž ne bo pripeljalo na vrh glasbenih dosežkov ob koncu leta, gre pa vsekakor za enega uspešnejših poizkusov te nove elektronske izraznosti.

pripravil Goran Kompoš