Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zadnji ples Nižinskega, ki je bolj trpel od Jezusa (2301 bralcev)
Torek, 16. 11. 2010
Sonja Zlobko



V resnici bi bilo v zgodbi življenja Nižinskega težko najti zadovoljivo potešitev - končal je namreč v psihiatričnih ustanovah. Verjetno je 'happy end' videl samo Billy Wilder, ki je menda enkrat rekel, da bi o Nižinskem, ki si je na koncu življenja predstavljal, da je konj, posnel film s happy endom tako, da bi konj zmagal na kentuckyjskem derbiju. A v tej predstavi je bila zmaga zapisana v zgodbi njegovih plesnih dosežkov in ne kot po kopitu zapisana na koncu.
Režiser Marko Mlačnik je na oder Mladinskega gledališča postavil predstavo Zadnji ples Nižinskega, narejeno po istoimenski monodrami Normana Allena. Preučevanje plesnega fenomena je poglabljal še z Dnevnikom Vaslava Nižinskega in Spomini Bronislave Nižinske, njegove sestre ter ravno tako plesalke. Baletnika je poosebljal Primož Bezjak, ki je razvijal, trgal in grizel plasti osebnosti tega plesalca-boga, kot Nižinskega nemalokdo imenuje. A v predstavo gledalca ne vlečejo samo duševne naelektrenosti neke prasketajoče osebnosti, pač pa tudi napetost telesnega izraza, ki prasketanje prevaja.

Nižinski je bil baletni plesalec, član ekipe Ballets Russes, v kateri je s krajšo prekinitvijo nastopal med leti 1909 in 1929. Nekajkrat je prevzel tudi vlogo koreografa. Ime si je ustvaril z ekstremno telesno pripravljenostjo in izurjenostjo, hkrati pa je bil sila močan v izraznosti. Njegova homoseksualna razmerja, plesno eksperimentiranje in kasneje tudi norost so bili razlogi, da je v očeh javnosti veljal za ekscentrika. Izhodiščna ambivalentnost te pozicije se je ponavadi prelevila v kritično zavračanje njegovih stvaritev in v osebnostno stisko, zaradi katere je zadnjih 30 let življenja prebil v psihiatričnih ustanovah.

Na začetku prostor zapolnijo ponavljajoči se stavki Bezjaka – Nižinskega: »Jaz sem Nižinski!«, ki subtilno odmevajo še vso predstavo. Te besede zaobjamejo celotno podobo protagonista, ki tekom ždenja v psihiatrični ustanovi reminiscentno zbira drobce življenja in jih razstavlja. Besede delujejo tudi kot lastno opominjanje nase. V njih je namreč skrita nekakšna esencialna tujost, ki jo je Nižinski občutil, Bezjak pa na odru obudil.

Iskanje univerzalne ljubezni skozi ples in na drugi strani trpljenje ob zavračanju, iskanje pravega sidrišča in dvom pri najdbi vsakega, so komponente, zaradi katerih je vstopal v omenjeno tujost in trpel še bolj kot Jezus, kot se v dnevniku izrazi sam. Poudarijo jo še povzeti dialogi, v katerih se glasovi različnih oseb povezujejo, včasih trkajo, pri čemer je efekt precej kaotičen, a rdečo nit gledalec najde v Bezjakovi interpretaciji. Ta seveda sega preko izgovorjenega v telo.

Specifični gibi Nižinskega, med katerimi so izpostavljena navznoter obrnjena kolena, gibanje telesa med igranjem tenisa in zanj značilno dojemanje telesa kot tvorne entitete in ne samo objekta, so bile sestavine koreografije, kot si jo je zamislila Mateja Rebolj. Vendarle pa Bezjakova telesnost ni gonilo predstave, pač pa podaljšek, prikaz govorjenega. Telesnost pa določa tudi scena. Okoli elipsastega odra so postavljeni gledalci. A kljub temu, da plesalca pogled prebada iz različnih zornih kotov, kar pomeni da ga v nekaterih trenutkih gledalec zre v hrbet, se prezenca dogajanja ne razgubi in tok ostane.

Pomembno vzajemnost opazimo med plesnimi gibi, specifičnimi za Nižinskega, in nakazanim uprizarjanjem homoerotičnih odnosov med Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevim, vodjem skupine Ballets Russes. Z nastopi je Nižinski namreč redefiniral moško telo v baletu, saj ga je prikazal kot vrelec čustvenih izrazov. Na samem začetku 20. stoletja se je ekspresivnost še pripisovala ženskim plesalkam, vendar so ravno nastopi Nižinskega in skupine Ballets Russes prestopili takšne tihe konvencije znotraj baleta.

Ravno to subtilno moško telo se je zelo hitro začelo povezovati s homoerotiko in povsem spremenilo reprezentacijo moškega telesa v javnosti. Hkrati pa je Nižinski živel v homoerotičnem odnosu, v čemer je takratna kritična javnost videla najbolj očitno razgledno točko za pojasnjevanje novega moškega telesa. In v predstavi je Bezjak združil natanko to: nekakšno meseno nežnost privatnega življenja Nižinskega in nežno mesenost Nižinskega kot nastopajočega baletnika.

Predstava ni vodila do katarzičnega konca, ravno nasprotno, gledalca je soočila s tujostjo protagonista in ga pustila v njenih labirintih. In če se zanašamo na Patricka Pavisa, ki trdi, da brezimnemu ti, ki ga gledališče nagovarja, vedno pripišemo svoj lastni jaz, pomeni, da smo v tujosti, ki smo jo odkrivali, našli tudi svojo. A v resnici bi bilo v zgodbi življenja Nižinskega težko najti zadovoljivo potešitev - končal je namreč v psihiatričnih ustanovah. Verjetno je 'happy end' videl samo Billy Wilder, ki je menda enkrat rekel, da bi o Nižinskem, ki si je na koncu življenja predstavljal, da je konj, posnel film s happy endom tako, da bi konj zmagal na kentuckyjskem derbiju. A v tej predstavi je bila zmaga zapisana v zgodbi njegovih plesnih dosežkov in ne kot po kopitu zapisana na koncu.

Z Nižinskim je na Radiu Študent premierno zaplesala Sonja Zlobko


Komentarji
komentiraj >>