* Minila so štiri leta od izida prvenca Passover, albuma, s katerim se je ekipa, ki sliši na ime The Black Angels, predstavila svetovni glasbeni javnosti. Z ušesi je zastrigla predvsem podzemna rockovska skupnost, še posebej tista, ki prisega na zvoke psihedeličnega rocka.

Svojih vplivov nikoli niso skrivali. Že samo ime so si nadeli po skladbi »The Black Angels's Death Song« kultnih rock avantgardistov Velvet Underground, stiliziran obraz pevke Nico pa je postal celo njihov logo. Tudi dejstvo, da prihajajo iz mesta Austin, Teksas, zanje pomeni dodaten plus. Od tam namreč prihaja eden najbolj razvpitih pionirjev garažne psihedelije s konca 60-ih, Roky Erickson, ki je s svojim takratnim bendom 13th Floor Elevator zakoličil temelje žanra.

Na nek način so The Black Angels celo pomagali k ponovnemu povratku Rokyja Ericksona na glasbeno sceno, saj so bili po koncertih na ameriški Zahodni obali njegova spremljevalna skupina. Škoda je le, da niso skupaj posneli sicer solidnega letošnjega Rokyjevega albuma »True Love Cast Out All Evil«.

Da so The Black Angels kot ekipa nekaj posebnega, pove tudi dejstvo, da zadnjih nekaj let v Austinu redno organizirajo Psych Fest, festival, na katerem predstavljajo predvsem sodobno neo-psihedelično sceno.

Z albumom Passover, izdanim leta 2006, so The Black Angels predstavili svoj temačen, počasen zvok. Ta temelji na minimalističnem kitarskem vzorcu, na katerem se z dodatki kitarskih efektov, kot so distorzija, reverb, drone ali feedback, starinskih, doorsovsko zvenečih klaviatur, odmerjene ritem sekcije in zombijevskega vokala gradi in stopnjuje atmosfera skladbe. Ta nemalokrat eksplodira v kontroliran kaos oziroma hrup. V živo je to še posebej impresivno. Preverjeno. Dodatna draž in dejstvo, da so mi bili v trenutku všeč, pa je inteligentno vpletanje pop vzorcev.

Passover jim je odprl kar nekaj vrat. Osebno sem jih zaznal v TV-seriji Californication. Eno skladbo so prispevali za film Kevina Bacona »Death Sentence«. Nastopali so na Loolapaloozi, All Tomorrow's Party festivalu, letos pa so dali svoj prispevek albumu »Where did The Night Fall«. Izvajalec je seveda Uncle, naslov skladbe pa Natural Selection.

Drugi album »Direction To See a Ghost« je izšel leta 2008. Že prvo poslušanje je dalo vedeti, da je enostavno predolg. Dobrih 70 minut psihedelične mantre, v katero je bend vpletel tudi indijanske plemenske ritme, je bilo preveč. Vsaj za trezne glave. Če bi bil zreduciran zgolj na polovico, bi bil album celo odličen.

Tretji dolgometražec benda The Black Angels je izšel letošnjega septembra. Njegov naslov je Phosphene Dream in tako kot oba predhodnika ima tudi ta zanimivo naslovnico v obliki halucinogenih linij. Očitno so se zavedali napake predhodnega albuma, zato je Phosphene Dream bistveno krajši - dolg je 36 minut.

Album desetih skladb odpira tripaška Bad Vibrations, zgrajena okoli minimalističnega temačnega riffa, podprta z reverbom in kraut rockovskim dvigovanjem atmosfere. Ta kulminira v pospešeni ritem na koncu skladbe. Nadaljevanje plošče je v dosti podobnem umazanem tripaškem fazonu, v katerem ne manjka zanimivih rešitev s smislu dinamike posameznih skladb. Presenečenje sta pravzaprav le dve skladbi. Prva je Sunday Afternoon, ki je zaradi uporabe instrumenta imenovanega »electric jug« poklon someščanom 13th Floor Elevator, druga pa Telephone, ki se sliši kot Kinksi v svojih najboljših časih.

Seveda pri The Black Angels ne gre zgolj za kopiranje. Nabor njihovih vplivov je zelo širok, vsemu skupaj pa so dali obilo osebne note, občutke in težnjo po eksperimentu. Na ta način so se enakovredno pridružili plejadi tovrstnih neo-psihedeličnih sodobnih skupin, ki jo sestavljajo na primer kultni The Brian Jonestown Massacre, The Warlocks, The Black Mountain, The Crocodiles, Pink Mountaintops, The Black Keys in drugi.

Njihov referenčni sklop pa lahko lahko razširimo tudi na britanske »shoegaze« bende iz 80-ih, kot so Spaceman 3, Jesus and The Mary Chain, Spiritualized, My Bloody Valentine in drugi. Da ne omenjam številnih skupin iz konca 60-ih in začetka 70-ih.

Če niste ravno insajderji sodobne neo-psihedelične scene, vam lahko pozorno poslušanje albuma Phosphene Dream predstavlja prijetno presenečenje in potenten zvočni užitek. Še posebej, ker so The Black Angels v tem trenutku eden njenih ključnih predstavnikov. In peterica še ni rekla zadnje besede.

pripravil Igor Pavkovič