V Srbiji imajo študentje podobno kot v Sloveniji pravico do subvencionirane prehrane. Vendar pa se njihov sistem subvencionirane študentske prehrane nekoliko razlikuje od tistega v naši rodni grudi. Razlike obstajajo v tehničnem smislu - koriščenje subvencionirane študentske prehrane poteka preko študentske kartice, subvencionirano prehrano pa se lahko zauživa le v študentskih meznah. Obstajajo pa tudi razlike v smislu načina študija, če tako imenujem razliko med študenti na budžetu in samofinanciranimi študenti. Poleg tega pa je količina subvencionirane prehrane pogojena tudi z oddaljenostjo oziroma različnostjo mest, v katerem sicer prebivaš in tistim, v katerem študiraš.

Da bi študent lahko koristil subvencionirano prehrano, si mora najprej priskrbeti študentsko kartico, za katero je potrebno potrdilo fakultete in 20 evrov. Na prvi pogled to niti ni tako poceni, vendar pa je ta kartica nekakšna varianta kartice EURO 26, s katero je mogoče koristiti številne popuste v raznih institucijah, kot so muzeji, avtobusni in železniški prevozi, hostli in podobno. No, v praksi je pogosto tako, da na osnovi te kartice lahko zaprosiš še za kakšno kartico, ki ti potem omogoča nadaljne popuste. Veljala pa naj bi po celi, v tako imenovani geografski, Evropi.

S študentsko kartico je moč kupiti bone oziroma obroke, ki se naložijo na kartico in jih je mogoče koristiti v vseh menzah. Cene so, kot rečeno, odvisne od načina študija. Za študente, ki so na budžetu, študij jim torej subvencionira država, je cena zajtrka okoli 30 centov, cena kosila okoli 55 centov, cena večerje pa okoli 46 centov. Za samofinancirajoče študente so obroki nekoliko dražji, in za zajtrk tako odštejejo okoli 65 cenotv, za kosilo okoli 1 euro in 41, za večerjo pa približno 1 euro 18 centov. Študentom, ki niso iz Beograda, pripadajo trije obroki dnevno, medtem ko tistim, ki prihajajo iz Beograda, pripada en obrok dnevno, kar je obrazloženo s tem, da tisti iz Beograda pač lahko jedo tudi doma. Erasmus študentom pripadajo trije obroki dnevno, plačati pa morajo ekonomsko ceno, torej, kot bi bili samofinancirajoči študentje. No, človek pa ima lahko z birokracijo tudi srečo, in lahko se zgodi, da se administratorka na študentski kartici zatipka in te označi kot študenta na budžetu, kar ti omogoča cenejšo prehrano.

Bone je moč naložiti na kartico na prodajnih mestih, ki so v menzah, njihov delavni čas pa se razlikuje. Praviloma delajo nekje od 9h do 14h. Do dvajsetega v mescu je, v kolikor si na budžetu, mogoče kupiti le po deset bonov naenkrat za posamezen obrok, medtem ko samofinancirani študentje lahko bone kupujejo posamič. Določene pa so tudi ure obrokov, ki so sicer odvisne od posamezne menze, okvirno pa je zajtrk na voljo nekje od 7h do 10h, kosilo nekje od 12h do 14h, večerja pa nekje od 18h do 20h. V večjih menzah so intervali nekoliko daljši. Število menz se giblje nekje okoli deset in so razporejene tako po centru kot po obrobju Beograda.

Poleg kartice je za prehranjevanje potreben tudi žeton, ki je neke vrste kavcija za vračilo pribora. Nekaj podobnega kot pri nas evro za voziček v nakupovalnem centru. Žeton stane okoli 2 evra in pol. Po zaužitem obroku se pladenj s krožniki in priborom odnese na neke vrste šalter, kjer ti kuharica vrne žeton. V kolikor nimaš žetona, je kuharica, ki obračunava kosila nejevoljna, in kot kavcijo je potrebno pustiti študentsko kartico.

Hrana v menzah je dokaj okusna, vendar ne preveč raznolika. Odvisna je tudi od posamezne menze. H kosilu sodi juha, glavna jed s prilogo, solata in sadje ali sok. Juha je ponavadi odlična, tudi glavne jedi in priloge, z izjemo instant pireja iz vrečke, so solidne. Juha je najpogosteje goveja ali zelenjavna, kot glavno jed pa večinoma strežejo kakšne zrezke, sarme, pasulj s klobaso ali pa filane paprike. Kot solata se pojavljata zelje in pa pečene paprike. Večerja je sestavljena v podobnem slogu, le da ni juhe, razen ob nedeljah, ko se v času kosila lahko dvigne tako imenovano suho večerjo, ki pa ni kaj prida. Izbira je odvisna tudi od tega, kdaj prideš - na začetku ali na koncu intervala. Porcije niso pretirane, tako da se človeku po kosilu ni potrebno uleči in lahko z lahkoto vstane od mize. Glede na ceno pa so porcije več kot zadovoljive. Možno je vzeti tudi dvojno porcijo oziroma dva obroka naeankrat.

Sistem študentske prehrane v Beogradu oziroma Srbiji je nekje v povprečju. Seveda bi bile kakšne spremembe več kot dobrodošle. Predvsem bi morali imeti študentje, ki niso na budžetu, teh je v času bolonje vse več, enake cene obrokov. Neprijetno pa je tudi dejstvo, da so ure obrokov določene in da v praksi ne moreš zaužiti obroka kadarkoli bi pač želel oziroma, ko te zagrabi lakota. Ker so ure določene, je tako pogosto tudi gužva velika. Je pa res, da so cene res ugodne.

V Beogradu se, tudi v menzah, prenažira Želc.