S kar devetnajst naslovi obogatena sekcija je »Panorama svetovnega filma« hkrati največja in najbolj žanrsko neobremenjena sekcija počasi iztekajočega se ljubljanskega filmskega festivala, ki si tokrat zasluži pohvale. Najprej za vedno bolj izpiljeno organizacijo in še najpomembnejše, za bogat spremljevalni program, pridobitev nove lokacije ter širitev filmskih izrazov, tokrat s sekcijo eksperimentalnega filma.

Če festivalu lahko očitamo pomanjkanje odkrivanja izrazitejših filmskih niš glede na geografsko, žanrsko ali kakršnokoli filmsko produkcijo, gre pri LIFF-u za festival, na katerega filmski kinofehtarji čakamo celo leto. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za najbolj pregleden in obsežen festival, na katerem je moč nekatere filme na velikem platnu videti zgolj v teh meglenih novembrskih dneh in večerih.

Filmi v panoramski sekciji prihajajo iz vseh vetrov. Tokrat poleg igranih filmov navdušujejo glasbeni dokumentarci o rock duetu »White Stripes«, ki sta se v filmski spomin zapisala že z vlogo v Jarmuschovem filmu »Kava in cigarete«, ter občudovanim in med publiko priljubljenim iranskim filmom »Perzijske rockerske mačke«. Slednji z resnično, a lucidno zgodbo poskuša vzpostaviti strategije preživetja v sodobnem Iranu.

Eden izmed favoritov festivala je zagotovo film »Lailin rojstni dan« režiserja Rashida Masharawija, ki je nastal v palestinski, tunizijski in nizozemski koprodukciji. Film izkušenega filmskega avtorja iz Gaze v enem dnevu oriše povsem običajen dan na brezpravnem in okupiranem ozemlju skozi oči sodnika, ki je spričo izraelskih kolonialističnih apetitov postal taksist. Abu je v tej dramatični komediji glas razuma sredi puščave, v kateri je vojno stanje skoraj tako običajno kot vožnja s taksijem.

Sredi ramalskega vrveža je nakup darila za rojstni dan hčerke Laile misija nemogoče. Skoraj tako kot tista, ki si prizadeva za mir na izraelsko-palestinskem območju. Pacifistično sporočilo filma je spretno vtkano v vsakdanjik, tako da filmu ne gre očitati naivnosti. V svoji odkritosti in nepretencioznosti skriva univerzalno sporočilo navkljub absurdnosti mukotrpne situacije v Palestini. Sodnik Abu kot taksist je metafora za tujca v deželi, v kateri je zemlja bolj sveta kot zdrava pamet.

V sedemdeseta leta postavljen film »Stella« francoske avtorice Sylvie Verheyde bolj kot po tematiki izstopa po načinu pripovedi. Že po nekaj kadrih uspe ustvariti veselje ob gledanju prizorov izpod zvedavega očesa kamere, s katero se približa glavni protagonistki. Enajstletna Stella iz delavske četrti je v šoli za bolje situirane učence edina v razredu, ki se vozi iz oddaljenega in umazanega predmestja. V šoli se srečuje z občutkom, da pravzaprav tja po prevladujočih družbenih merilih ne sodi. Njena starša sta lastnika bara in se bolj kot z njenimi domačimi nalogami ukvarjata z dionizično platjo življenja: plesom, pitjem in ljubezenskim strastem.

Stella naposled spozna sošolko Gladys iz priseljenske judovsko-argentinske družine. Gladys z dobrimi ocenami ni običajna piflarka, temveč se izkaže za resnično razumevajočo prijateljico pri Stellinem napredovanju v višji razred. Filmski portret njunega prijateljstva je daleč od sentimentalnosti ali igranja na karto klišejev, presežek v orisu njunega odnosa je prav sporazumevanje brez odvečnih besed. Ravno zato je portret likov eden izmed bolj ganljivih momentov v filmu, saj ustvarja upanje, da tovarištvo in zavezništvo nista zgolj mrtva pojma iz zgodovinske čitanke za šestošolčke.

Principu realizma je veliko bolj zavezan film »Punčka« avtorjev Tizza Covi in Rainerja Frimmla. V parku v predmestju Rima cirkusantka Patti najde zapuščeno dveletno punčko Aio, za katero je mati verjetno predvidela drugačno obliko prihodnosti. Portret najdenke v družbi cirkusantov z družbenega roba je hiperrealističen prikaz življenja »nevidnih ljudi«. V tej družbi otrok naleti na dobrosrčne skrbnike, ki jim zvesto sledi oko kamere. Tako zelo blizu smo jim gledalci, da je improvizirana igra protagonistov oluščena vsakršnega komentarja avtorjev filma. Dokumentaristična manira pri snemanju vendarle ni brez referenc: predmestje okoli predela Ponte Mammolo je bilo dolgo časa Pasolinijev domicil in inspiracija za njegov portret rimskega proletariata.

R je danska zaporniška drama, ki postreže z vsem, kar je potrebno za ta zadnje čase kot svilnato testo vzhajajoči žanr. Hkrati pa v deželi danske kehe nič zares novega.
Seveda, tukaj je čedni novinec Rune, popolnoma nevajen barbarskega načina zaporniške interakcije, ki kojci postane deklica za vse, minus klišejsko pobiranje mila pod tušem. Rune ima kmalu dovolj pucanja sekretov s svojo zobno ščetko, zato se odloči, da bo vrgel kocko, tvegal vse in se poskusil vzpeti po rigidni zaporniški hierarhični lestvi.
Pravzaprav ne vemo točno, na kaj danski R v prvi vrsti sploh cilja.

Še najbolj verjeten se zdi poskus variacije na sodobno evropsko problematiko priseljevanja in integracije, ki je v zaporniškem okolju vsled ekstremov lažje upovedljiva. Hkrati pa je v filmu veliko preveč narativnih digresij, ki od glavnine odvračajo fokus in z dodajanjem vedno novih protagonistovih dilem, z odkritim dramskim prelomom in končno moralko akta žrtvovanja razredčijo avtorjevo namero. In gledalčev okus. Danski R novinca Tobiasa Lindholma je korekten izdelek. Žal pa se mora zadovoljiti z dolgo senco veliko boljšega Preroka.

Gospodinja, istoimenski rimejk korejske klasike Ki-younga iz leta šestdeset, je svojevrstno razočaranje. Največji dosežek petdesetih let je očitno uspešno razredno komolčarjenje gostiteljske družine, ki tokrat reprezentira vrh korejske gospodarske elite. Ki si lahko privošči vse. Torej tudi seksi gospodinjsko pomočnico, ki je diametralno nasprotje zmešane fatalke iz šestdesetih. Naivna, čista, razredno pobita, servilna, sključena, podrejena in seksualno popolnoma nemočna. Se pravi, ko pohotna glava družine pride v njeno sobo, mu gospodinja-sužnja Eun-yi rade volje da, vsa zaljubljena v njegove statusne simbole in navidezno falično moč, ki veje od njegovega velikega … avta. Potem z njim zanosi, ampak se pravzaprav nikomur ne smili, identifikacija s tako popreproščeno predstavo o naivki pač ni možna.

Namesto suspenza počasnega in sistematičnega razpada družinske dinamike, dobimo ležerno in klišejsko prvo polovico filma, ki ji hlastno sledi druga, mukoma poskušajoč ujeti vse zamujene priložnosti. Toda vrnitev na stare tire slave ni več mogoča. Kajti sodobna Gospodinja razburljive, sprevrnjene seksualne vloge šestdesetih zamenja za večne arhetipske stereotipe. Gospodinja kot novodobni rimejk ne napravi koraka naprej, temveč dva nazaj. S čimer vso pristno erotiko in srhljivost originala zamenja za luksuzne fotelje, marmornata tla in dolgočasno kastrirane like.

»Življenje med vojno« je film Todda Solondza, sicer avtorja »Sreče« ̶ filmskega portreta osamljenih in anemičnih ljudi ̶ je poln grotesknih dialogov in transcendentne kompleksnosti, ki izvira iz humorja, ki pritiče izbranemu ljudstvu. Oče, za katerega je mama družine dolgo pravila, da je mrtev, se vrne iz zapora, v katerem je bil zaprt zaradi pedofilije. Film pripomore k odstiranju odvečnih tabujev o pedofiliji, vendar hkrati v maniri cinične komedije bizarnih momentov ne pripelje do konca. Tabu se zdi kot poceni izgovor za nekakšen prikaz absurdnosti človekovega bivanja v odtujeni družbi - svojega bližnjega se boj bolj kot samega sebe!

Še dobro, da letošnji propagandni slogan festivala »Life ni film« presega zadrege človeškega bivanja. Film navsezadnje ni življenje. In tudi letos se je zdelo, da na filmskem festivalu s panoramskim razgledom film ostaja film in Liffe ostaja Liffe - vendar vsakič malo boljši.