* Težko je začeti pisati recenzijo o bendu, ki je preprosto tako osvežujoče kul, da bi morali za njegov opis iznajti nov besednjak. A na srečo je zato poskrbel že kar bend sam. Zatorej se piscu tega teksta ni potrebno jalovo truditi s hvalospevnimi elativi, saj ima kar naenkrat poln arzenal novih skovank, kot so "next level", "full flex" ali "inner fokken zef", ki edine zmorejo multidimenzi-onalne razsežnosti zasedbe Die Antwoord. Velike besede, kot so presežek, nenadjebljivo in podobne, so pač premajhne za en sam tattoo frontmana Ninje, "teddy bear" pogled DJ-a Hi-Tek-a, kaj šele joško pevke Yo-Landi Vi$er.

Die Antwoord so multimedijska rap-rave zasedba iz Cape Towna, ki je po lansiranju videa "Enter the Ninja" praktično čez noč obnorela svet. "Mastermind" tega kolektiva je Watkin Tudor Jones, ki je na Južnoafriški untergrunt hip-hop sceni prisoten že okoli 12 let. Njegova glasbena kariera se zdi kot teater, saj se v raz-ličnih projektih pojavlja v popolnoma drugačnih vlogah. Njegova zadnja inkarnacija je ekscesni "zef" karakter Ninja, s "full flex" pričesko, zlatim zobom, Dark Side of the Moon hlačami in tatuji, kot je na primer "If you don't like funerals Don't kick sand in a Ninja's face". Tudi za pevko Yo-Landi Vi$er se zdi, da gre čez podobne reinkarnacije, saj je z Watkinom Jonesom sodelovala že v preteklih projektih, njena zadnja vloga pa je nekakšna "rich bitch". O misterioznem tretjem članu DJ-u Hi-Teku se šušlja, da gre za priznanega južnoafriškega IDM-arja Justina de Nobrego, zna-nega predvsem pod imenom Seven Ark. Med njegovimi prijatelji na Myspaceu zasledimo celo Raster Noton bando, glasba pa ga, kot kaže, zanima bolj kot kamera in teater. Pod imenom DJ Hi-Tek se pred kamero in na odru namreč pojavlja neki nemi anonimnež, o kateremu pravzaprav ne vemo nič. Po pravici povedano, tudi o zase-dbi Die Antwoord je težko karkoli zagotovo trditi, sej se po veči-ni lahko zanašamo le na njihove intervjuje, ki pa so le del njiho-vega internetne igre, kjer spretno brišejo meje med zajebancijo in resnico.

Scena, ki jo predstavljajo Die Antwoord, nosi ime "zef". Zef je nekakšna južnoafriška različica angleške "chav" kulture ali pa kar slovenske vaške scene s športnimi avtomobili ala spuščeni Yugo s "spojlerji", temnimi šipami, "litimi feltnami" in "buta buta wooferji". Verjetno ima vsaka država svojo različico tovrstnih bizarnosti, saj se "zef" sicer ne bi mogel tako dobro prijeti pov-sod po svetu. Ljudje iz različnih koncev sveta se identificirajo kot "zeflingsi" in besno objavljajo svoje fotografije na spletu. Facebook profil zasedbe Die Antwoord je tako prava občudovanja vredna multi-kulti "zef" manija, neprecenljiva galerija tatujev, dečkov zgoraj brez, čudovitih pričesk in skratka kopij Ninje in Yo-Landi. Jack Parrow, ki je poleg Die Antwoord najopaznejši izvo-znik Zef rapa, pravi "Zef is like posh but the opposite". Skratka "zef" je mentaliteta kiča, s katerim se bahajo nepremožni "wannabe" posh ljudje. V državi z devetimi uradnimi jeziki pa je zadeva, vsaj glede na prispevke Die Antwoord, še posebej zanimiva. Na krilih "zefa" je Die Antwoord, kar pomeni odgovor, postala ver-jetno prva beseda v afrikanščini, ki je po besedi apertheid obkro-žila svet.

Genialnost zasedbe Die Antwoord se skriva v njihovi multidimen-zionalnosti, ki je ne smemo gledati le preko glasbe. Preko video prispevkov, spotov in intervjujev trio vodi teater, ki popolnoma prevrednoti njihovo glasbo. Audio-vizalna pojavnost benda deluje kot internetno misteriozno "hyperlinkovje", ki poslušalca oziroma gledalca usmerja na različna stranska pota. Na eni strani je jas-no, da je vsa stvar le neka igra, na drugi strani pa so meje igre dobro zabrisane. Sam sem se seznanil z bendom preko videa Enter the Ninja, v katerem se pojavi tudi najstarejši človek na svetu z boleznijo progerija, Leon Botha. Progerija je bolezen prehitrega staranja zaradi katerega ljudje umirajo že kot otroci. Botha je sicer vsestranski umetnik, ki je prispeval nekaj scratchov za ome-njeni komad, a roko na srce, v spotu izgleda tako strašljivo, da dokler gledalec ne pozna ozadja, misli, da lik ni resničen. Sosed-nji video na Youtubu pa je seveda home video nekega otroka z isto boleznijo, ki izgleda Bothi dovolj podoben, da človek ne ve, ali gre za potegavščino ali resnični posnetek, ki nima nobene povezave z bendom.

Glede na to, da sam prihajam iz zagovedenega podeželja, se še posebej zavedam antigejevsko nastrojene mentalitete. Die Anwoord takim zabitežem pihajo na dušo s komadom Evil Boy, kjer gosujoči raper Wanga prepeva o tem, da je njegov penis čist, da je za punce in da ne gre v grmovje, ker ni gej. A v resnici gre le za provoka-cijo, saj ta del besedila dejansko govori o obrezovanju dečkov v plemenu Xhosa, zaradi katerega umre ogromno otrok. In tudi Wanga je Xhosa raper. Vse to je spretno umeščeno v hudo sproducirano rnb-jevsko popish "roller coaster" norijo, ki na eni strani v sti-lu Tjaše Židan razkriva esenco popa, to je redukcijo človeka na primitivni seksualni objekt, na drugi strani pa goščo pop debila-ne, ki je mnogo več kot le to, seka z ostrimi jezikovnimi šurikeni frontmana Ninje in cekinasto žvenketajočim glasom frontbejbe Yo-Landi Wi$er.

Naslednji aspekt in s tem posebno vrsto ne ravno fenov, defini-tivno pa promotorjev, lahko občudujemo na primeru komada Beat Boy. Na albumu najdemo tako imenovano dolgo različico, ki poleg vrstic iz komada "Hit That Perfect Beat" zasedbe Bronski Beat, vključuje še besedilo, ki ga sicer najdemo na "next level" "Sail Away Mot-herfucker" remiksu komada Sail Away pevke Enye. Kratka verzija komada, ki nosi naslov Zef Side, je bila predmet zgražanj v vsaj dveh talk showih. V enem je doživela "poglobljeno" analizo s stra-ni debilnih ameriških voditeljev, ki so Die Antwoord na nek način enačili z vrednostjo kakega "Fredi Millerja". Torej za nekatere je južnoafriška zasedba le pomilovanja vredna senzacija iz tretjega sveta, ki je pa še vseeno tako ekstremno zanič in neumna, da se ohranja kor svojevrsten predmet zabave in pozornosti.

Z razkrivanjem mnogodimenzionalnosti zasedbe Die Antwoord bi lahko nadaljevali v nedogled. Vsekakor pa je to tisti atribut, ki jih je izstrelil v mainstream. Sama glasba je preveč "offbeat", da bi jo bilo moč označiti za komercialno, na drugi strani pa je izredno originalna, četudi gre v veliki meri za kolaž različnih klišejev. Trashi je oznaka, ki se v večji ali manjši meri kaže čez celotno ploščo. Le da pri tem ne gre za kak low-fi konceptualni trash, ampak vrhunsko sproducirane, surove, primitivne, distorzi-rane, old skul rejv ali novejše hip hop beate. Ninjin jezik dela kot švicarska ura, saj se ne zalomi tudi v ekstremnih akrobacijah, ki jih dopušča minimalistična surova glasbena podlaga. Yo-Landi na drugi strani s kombinacijo otroškega vokala, ženskih krempljev in strastnega preklinjanja v afrikanščini predstavlja neko novo este-tiko v "tovrstnih" muzikah. Poleg tega se z njo v pop kulturo širi tudi za pop nova estetika ženske lepote, saj je na eni strani s svojim vesoljskim obrazom in seveda tudi imidžem pravo nasprotje vseh pop div. Na drugi strani pa med pravimi feni, in s tem misli-mo na tiste, ki se dejansko identificirajo kot Ninje in rich bit-ches, dosega prav to stopnjo oboževanja in posnemanja. Die Antwoord se tako preko "next level" zajebancije in seveda popular-nosti dotikajo tudi tistih muzik, kjer je zunanji videz glasbeni element, in tudi na tem področju ga popolnoma "poownajo".

Letošnje poletje, ko sta imela z New York Pony Club Radio Štu-dent in Val 202 enak hit tedna, sem se spraševal o glasbi, ki je v splošnem sposobna zastopati dva tako različna medija. Po nobenem scenariju si nisem mogel zamišljati, da bi bila tovrstna glasba lahko kaj drugega kot nekaj sredinskega, nekaj kar obstaja le v varnih okvirih glasbene spodobnosti. Die Antwoord pa so izredno ekstremen bend, ki se presenetljivo prime praktično vseh možnih medijev. Južnoafriški trio deluje kot nekakšni KLF digitalne dobe, ki izkorišča moč interneta za ekstremistično audio-video gverilo, ki v preteklosti ni bila mogoča. Pod album $O$, ki je v malce dru-gačni verziji originalno izšel v brezplačni mp3 verziji, se je sedaj podpisala založba Cherrytree, podzaložba Interscopa, kjer izdaja vsa smetana MTV-jevske scene.

Zanimivo bo spremljati razvoj zasedbe Die Antwoord, katerih končnih cilj je, po besedah Ninje, posneti film in prodreti do Cannesa. Die Antwoord je očitno zadeva posebne vrste, saj je na primer pred leti Waddy Jones prekinil s projektom Max Normal, ker mu je v preveliki meri zrasla popularnost. Tokrat pa je v mains-tream kot kaže namerno lansiral tega sila nevzgojenega otroka, ki si pod krinko naivne zabitosti dovoljuje tisto, kar odraslim ni dovoljeno. S prstom kaže na "glitche" sodobne družbe in naivno prevprašuje njene vrednote.

pripravil Tadej Droljc