V sredo, 24. novembra, prisluhnite naslednjemu nadaljevanju oddaje o sodobni vizualni umetnosti Art-Area, ki bo tokrat obdelala dve razstavi iz Ljubljane in Rijeke preko pogovorov z njihovimi avtorji.
- Dan Oki, Retrospektiva, MMSU Rijeka
- Societe Realiste, Enosmerni svet, Galerija Skuc Ljubljana
več v nadaljevanju...
V tokratni Art-Arei sta predstavljena dva razstavna projekta in pogovora z njunimi snovalci. V Rijeki se je nedavno zaključila velika pregledna razstava umetnika Dana Okija, ki je prvič na enem mestu predstavil izbor del iz svojega več kot dvajsetletnega aktivnega delovanja. V obsežnem pogovoru je avtor predstavil lastne poglede na svoje delo in izpostavil lastna konceptualna in formalna izhodišča.
Na drugi strani je bil k pogovoru povabljen umetniška vodja Galerije Škuc, Tevž Logar, kustos ljubljanske razstave umetniške skupine Société Réaliste. Njena izraznost se podaja v kritično in dodobra humorno raziskovanje modelov delovanja vzpostavljenega družbenega, ideološkega in ekonomskega sistema.
V Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Rijeki se je pred nekaj dnevi zaključila velika retrospektivna razstava mednarodno delujočega umetnika Dana Okija. Slednji je sicer rojen v Zadru, a ga je življenjska pot vodila skozi različne centre umetnostne moči in ga nenazadnje nedavno privedla nazaj na svoje izhodišče, saj je trenutno razpet med Splitom in Zagrebom.
Dan Oki, rojen kot Slobodan Jokić, se je v sredini 80ih let najprej preselil v Zagreb, leta 1991 pa je zapustil napeto vojno ozračje na Hrvaškem in se podal v Amsterdam. Novo okolje je nemudoma ponudilo nove možnosti in priložnosti v njegovem ustvarjalnem razvoju, in sicer v obliki rabe sodobnih tehnologij.
Dandanes je Dan Oki uveljavljen in prepoznaven predvsem kot medijski umetnik, ki intuitivno kombinira izbrane vizualne medije in jih vzpostavlja v kompleksnih konstelacijah. Začel je s filmom, se v nadaljevanju usmeril v video in oboje soočal z računalniško generiranimi, digitalnimi manipulativnimi sredstvi. Pobliže se je soočal s samim medijem, značilnostmi njegovega jezika in posledično formalnimi eksperimenti, vse to pa zgolj z namenom optimalne predstavitve obravnavane vsebine.
Razstava v Rijeki je ponudila izbor projektov, nastalih v zadnjih 21ih letih, ki jasno nakazujejo razvojne linije tega avtorja. Iz samega izbora in postavitve je mogoče izluščiti nekatere zaključke, ki pričajo o načinu dela in razlogih za tovrstno izraznost in estetiko.
Fotografije se poslužuje predvsem za dokumentiranje lastnih performativnih akcij, ki vsebujejo neko minimalno naracijo in se osredotočajo predvsem na avtobiografsko dojemanje okolja. Video in film je uporabljal za eksperimentalno preizpraševanje samega medija in poetične pripovedi o lastni življenjski intuiciji. Filmskega jezika, čeprav ustvarjenega z video tehnologijo, pa se poslužuje za podajanje različnih narativov, vendar se vselej poigrava z načini njegove prezentacije. Okijev film je tako mogoče spremljati v kino dvorani ali pa ga fizično izkusiti znotraj kompleksnih prostorskih instalacij.
Poetika Dana Okija je vselej subjektivna in intimna, politična pa ravno toliko, kolikor je slehernik v današnjem času nezadržno vpet v številne sistemske okove. V svojih delih tako preko povsem osebne perspektive spremlja, dojema in komentira velike zgodbe, ki pišejo zgodovino. A osebna zgodovina je v smislu relativizacije globalnih geopolitičnih dogodkov prav tako pomembna, saj o določeni situaciji lahko pove še več kot prečiščene medijske slike in skrbno spisana medijska obvestila.
V celovečernem filmu 'Predstava', ki govori o terorističnem napadu na svetovni trgovinski center v New Yorku, se osredotoča ravno na omenjeno mikroraven dojemanja katastrofe svetovnih razsežnosti iz gledišča posameznika, malega človeka. Film tako ponudi mešanico dokumentarnih posnetkov in popolne fikcije, izhajajoče iz povsem osebnega odnosa avtorja do tega prelomnega zgodovinskega trenutka.
Dan Oki se torej nahaja daleč stran od umetniškega senzacionalizma in obljube po spreminjanju sveta, potopljenega v apatijo njegovega prebivalstva. Spremembe se vselej začno na povsem intimni ravni. Okijeva političnost se tako manifestira na povsem drugih, na prvi pogled povsem nevidnih nivojih kot njegova intimna izjava. Tako je na primer leta 2003 izginil iz svetovnega spleta, ker je ta s popolno komercializacijo in nepreglednostjo izgubil svoj prvotni smisel, ob tem pa se je odrekel tudi brezmejni umetniški samopromociji.
Société Réaliste je pariški umetniški tandem, ki sta ga junija 2004 vzpostavila Ferenc Gróf in Jean-Baptiste Naudy. Do 5. decembra bosta v Galeriji Škuc razstavljala postavitev Enosmerni svet. Njuno delo spada v žanrsko polje družbeno-politične umetnosti. Sta pravo nasprotje tistih avtorjev s tega področja, ki v imenu političnega boja zanemarjajo likovno in vizualno inteligenco.
Kot je očitno tudi na tokratni razstavi, sta avtorja izjemno občutljiva za branje političnega konteksta, v katerem so nastajala določena vizualna sporočila. Njun fokus je tudi tokrat arhitektura kot najbolj vsesplošno prisotna in megalomanska reprezentacija ideologije. Neposredno na arhitekturo navezujeta tudi politiko grafičnega oblikovanja, tipografije in eksperimentalne ekonomije.
Tandem se je predstavil že septembra letos s postavitvijo posebnega spomenika pred Mednarodnim grafičnim likovnim centrom z naslovom Kompoliti vseh dežel, še en napor! Verjetno ni treba posebej omenjati, da umetnika zaznamuje eksplicitna levičarska politična drža, ki jo premišljujeta zelo pametno, nehierarhično in predvsem neideološko. Prav pri slednjem večina levičarjev pade, ker se zaplete v isto zanko kot komunisti in socialisti – v zanko ideologije in enosmerne razlage.
Pri spomeniku ju je vodil razmislek o tako imenovani teritorialni ergonomiji. Če vam termin ni znan, vam je nedvomno znano, iz kakšnih zemljevidov smo se Evropejci učili zemljepisa. Iz takih, kjer sta Evropa in Afrika v sredini. Iz takih, kjer je Evropa disproporcionalno večja od Afrike glede na realno zemljepisno širino. In iz kakšnih zemljevidov se učijo Severni Američani. Iz takšnih, kjer je Amerika na sredini, Evroazija pa je razkosana na dva dela in pomanjšana. Société Réaliste analizirata samoumevne geografske in arhitekturne podobe, da bi subtilno zaznala in razstavila ideološke pozicije.
Vsi vizualni elementi, s katerimi sta umetnika opremila razstavni prostor v Galeriji Škuc, izražajo idejo, da sta arhitektura in tipografija najbolj neposredni manifestaciji ideološkega diskurza. Pojavljata se kot sestavna elementa propagandnega materiala. A pogosto sta očem nevidna, ker sta tako vseprisotna. Tvorita na videz neškodljive in banalne elemente, kot so na primer ploščice z imeni ulic. V galeriji v prehodih med prostori zasledimo bele tablice z napisi: Einbahnwelt ali Enosmerni svet, kar je tudi naslov razstave, Komfortkampf ali Reichsstaatsbau. Slednja skovanka bi bila v angleškem prevodu Empire State Building.
Še bolj humorna je sama oblika tipografije, ki je hibrid dveh prepovedanih tipografij v času tretjega Reicha [rajha] - Bauhausove tipografije Futura in stare srednjeveške gotice Fraktur, ki v našem kulturnem spominu najbolj zlovešče predstavlja tiskovine nacistične grožnje. Slednjo so prepovedali leta 1941, ker je bila neberljiva in nepraktična, uradna verzija prepovedi pa se je glasila, da so jo v bistvu zrisali Judje.
Razstava je iz zgodovinskega spomina potegnila dva vizualna ideološka konstrukta: nacistično Nemčijo in McCartyjevo Ameriko in ju izenačila v polju arhitekture in dizajna. Če danes govorimo, da je podoba današnjega časa digitalna in rečemo, da sta ti dve zgodovinski podobi črno-beli, potem je povsem logično, zakaj je celotna razstava v spektru različnih sivin od črne do bele.
Izhodiščno video delo, na katerega lahko navežemo njuno tokratno postavitev, je video apropriacija filma The Fountainhead, ki predstavlja temelj liberalizma v polju gibljivih podob. Video nam je podrobneje predstavil kustos razstave Tevž Logar. V nadaljevanju pa po delih poslušajmo še interpretacijo ostalih del. Opisi nas bodo vodili skozi prostor, ki je zasnovan kot arhitekturna tipografija nekega uličnega javnega prostora.
Toliko za danes v oddaji Art-Area. Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 8. decembra, ob isti uri na isti frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.
Komentarji
komentiraj >>