Novembru navkljub je mesto polno turistov in zdi se, da vsi hitijo v zavetja galerij in muzejev pred dežnimi prhami, ki v tem času očitno ne jenjajo rade. Zatorej sem se moral spopasti z vrstami pred Musée d'Art Moderne, kjer so bila razstavljena dela razvpitega in meni priljubljenega ameriškega umetnika Jean-Michela Basquiata. Moja tehnika spopada je bila ta, da sem se zaradi časovne stiske oglasil pri sosednji galeriji imenovani Palais de Tokyo.
V Pariz se nisem odpravil po nove hlače in kajlo smrdljivega sira. Ne, mesto je za kaj takega vse prej kot poceni in za mlad, prazen žep odbijajoče. Prehranjevanje s turškimi kebabi in tajskimi rezanci je torej nujno, če si hočemo ogledati tisto, po čemer Pariz slovi in zaradi česa sem bil tam – umetnosti.
Novembru navkljub je mesto polno turistov in zdi se, da vsi hitijo v zavetja galerij in muzejev pred dežnimi prhami, ki v tem času očitno ne jenjajo rade. Zatorej sem se moral spopasti z vrstami pred Musée d'Art Moderne, kjer so bila razstavljena dela razvpitega in meni priljubljenega ameriškega umetnika Jean-Michela Basquiata. Moja tehnika spopada je bila ta, da sem se zaradi časovne stiske oglasil pri sosednji galeriji imenovani Palais de Tokyo. Tam gneče praktično ni bilo. V njenih kletnih, nedokončanih prostorih je tokrat domovala razstava Sophie Calle, naslovljena RACHEL, MONIQUE.
Visoki stropi, nedokončana zaključna dela, razpadajoč omet in odmevanje vsakega šepeta, ki si ga upaš pisnit, ustvarjajo občutek veličastnosti in spoštovanja. Kako primerno torej za razstavo o mrtvi mami. Pa ne o katerikoli mami, avtorica se je v razstavi Rachel, Monique posvetila SVOJI pokojni materi. Callejeva je neverjetno dobro ustvarila občutek tesnobe, ki ga navadno čutimo na pogrebih, s skrbno izbiro sveč, šopkov, vencev, nagrobnikov, …
Temu, lahko bi rekel uradnemu pogrebnemu naboru, so sledile osebne fotografije, povzdigovanje matere v svetnico in enajstminutni video njenega umiranja. Slednje je v meni povzročilo rahlo nasmihanje. Očitno zavoljo kulturnih razlik, vajen zgolj cankarjanske obsedenosti z mamo, nisem bil zmožen razumeti tovrstnega početja. S striparjem in znancem Matthiasom Lemhanom sva po ogledu razstave oba zmajevala z glavo. Težko se je bilo namreč otresti občutka, da je avtorica »izkoristila« smrt, jo dokumentirala in namesto skromne, čustveno nabite razstave, iz svoje mame naredila groteskno pop zvezdo.
Doma sem se razstavi nekoliko bolj posvetil in prebral intervju s Sophie. Ta je izrazila stališče, da bi njeni materi razstava neizmerno godila. Vedno je bila namreč rada v središču pozornosti. Poleg tega naj bi bile materine zadnje besede,"At last!", izrečene ravno v trenutku, ko je Sophie vključila kamero in začela snemati materin konec.
Težko priznam, da se mi po ponovnem premisleku razstava ni zdela tako zelo napačna. Pokazala mi je tisto kar mi včasih nehote spolzi iz glave. Ljudje smo si različni. In kje je to lažje ugotoviti kot ravno v več milijonskem Parizu, ki je povrh vsega pol umetnikov. Ti pa so, kot vemo, zelo posebni ljudje. Verjamem, da je Pariz umetniško mesto ravno zaradi te svoje lastnosti, torej da združuje raznolikost, ki lahko pomeni tudi neskončen vir umetniškega navdiha. Zato je galerij ogromno, zato so vse polne obiskovalcev in zato so nekatere odprte tudi med tednom pozno v noč. V Parizu se pravkar dogaja Kulturni turizem. Umetnost polni mestni in državni proračun. Nekaj, kar je za naše razmere nepredstavljivo.
Postavlja se torej vprašanje, kako mati država skrbi za umetnike? Odgovor ni preprost. Treba si je priznati, da je mesto polno dobrih umetnikov. Pravzaprav je z njimi zasičeno. To sem občutil tudi sam, ko sem naredil manjši test in se postavil ob bok uličnim muzikantom in zaigral nekaj harmonikaških viž na griču Montmartra. Kaj hitro sem ugotovil, da bo zaslužek bolj simboličen, saj smo bili glasbeniki, risarji, in ostali ulični umetniki postavljeni dobesedno v vrsto. Domačini, vajeni vsega kravala, se na nas niso ozirali. Medtem pa so turisti skrbno poslikali vse in nato izbrali svojega favorita, ter mu namenili nekaj fičnikov.
Podobno se dogaja tudi pri financiranju umetnikov na državni ravni. Država skrbno beleži vse, nato pa redkim nameni sredstva. Večina jih ima sicer urejen status umetnika. Večina tudi redno razstavlja po pariških galerijah, objavlja v časopisju in čeprav so honorarji precej višji kot v Sloveniji, pa za drago življenje v Parizu ne zadostujejo. Nekateri si tako ne morejo privoščiti niti osnovnih živil, čeprav po svetu slovijo kot priznani umetniki. V Parizu je namreč umetnikov, ki bi si zaslužili večjo finančno podporo enostavno preveč.
Fuj pa taka mati, ki ne zna poskrbeti za svoje državljane. Niti za tiste, ki ji vseskozi izkazujejo ljubezen nenazadnje tudi skozi množice, ki se zgrinjajo v njeno prestolnico leto za letom.
Pariz je kakor mati Sophie Calle - vedno je rad v središču pozornosti. vprašanje pa je, če ga bodo umetniki ob apokalipsi postavili tako visoko, kot je bila postavljena Sophijina mati. Ljubeč odnos je namreč preveč enostranski.
O družinskih odnosih je razmišljal Mimo
Komentarji
komentiraj >>