Izgubiš reporterja nekje v Iraku in potem delaš paniko, čeprav te tip res živcira in si res prepričan, da je nor. Veš, da se v bistvu noče oglasiti na satelitski telefon, ker si ga poslal v tri krasne in je užaljen. Vseeno podležeš kolektivni paniki nacionalnih razsežnosti, ki jo sproži tipova mama, ker je to v bistvu tudi tvoja teta. Jasno si odpuščen, pretežni del bremena tvoje pasivne psihe in prekajenih možganov pa ostane družinska polomija ...
Izgubiš reporterja nekje v Iraku in potem delaš paniko, čeprav te tip res živcira in si res prepričan, da je nor. Veš, da se v bistvu noče oglasiti na satelitski telefon, ker si ga poslal v tri krasne in je užaljen. Vseeno podležeš kolektivni paniki nacionalnih razsežnosti, ki jo sproži tipova mama, ker je to v bistvu tudi tvoja teta. Jasno si odpuščen, pretežni del bremena tvoje pasivne psihe in prekajenih možganov pa ostane družinska polomija.
Če si se odločil, da greš dol, potem greš res dol. V najstniški maniri se začneš cmeriti pred svojo punco, ki z razgaljenim oprsjem v amaterski dramski igri povzroči vsesplošno slinjenje v Zagrebu. In se začneš obnašati kot kreten, ki ve, da ga bo pustila. Dokler te res ne pusti, samo da te v bistvu ne pusti, ona bi samo rada, da se z vama kaj spremeni, končno, ti pa raje za vsak slučaj greš, ker itak veš, da te bo pustila.
Da bodo pokrita vsa področja balkanskega boja, iz same solidarnosti do pivskega prijatelja v trenutku med preveč piva in nezavestjo pustiš premoženje v delnicah utapljajoče se banke. Končaš sam in po dolgem času razmišljujoč in še vedno zaljubljen v isto punco, ki jo srečaš na utrganem flashmobu in bliskneta z očmi in poleg tega grejo delnice banke spet strmo gor.
Z zgodbo samo po sebi ni seveda nič narobe, tudi zaplet je docela dostojen in besedilo napisano lepo tekoče, z zmernim ponavljanjem za hitro branje. Nekaj pa zmoti, kar lahko morda prevedemo v presežno ali v pomanjkljivo. Težava Perišićevega romana, če se ne bi kritiki in bralci strinjali, da je absolutno nekaj najboljšega hrvaške literarne srenje zadnjih nekaj let, bi bila skratka v tem, da njegovo pripovedovanje ne ustreza najbolje stvarem, ki jih pripoveduje.
Možnosti sta dve: preveč drame s preplitvimi elementi in premalo drame s premočnimi elementi. Do slednje pride, če bralec bere roman zaradi uživanja v branju. Perišić govori skulirano počasi, drži pripovedni flaire (fler) in ga ne draži. Izjema sta priložnostni odmik v monološko liričnost in koncentracija reporterskih pisem izgubljenega tipa, ki so od ostalega teksta tudi grafično ločena. Vsebina pa dobi v tem pripovednem brezvetrju podobo črnih pik, med katerimi avtor skače in jih vmes z ničemer ne poveže. Reporter je nor, teta je histerična, punca je oblečena v seksi turbo oblačila, prijatelj je zapit in tako naprej. Vsak zase je drama, ki se zgodi vsake toliko z uporabo dramatičnega izraza ali dveh, ni pa nobene sočnosti, strasti jezika, ki bi dramo med vsemi njimi res zdramatizirala.
Če pa bralca pritegne zgodba, potem je rezultat sledeč. Izgubljen tip v Iraku in med nešteto možnostmi za njegovo izginotje in pogubo se izkaže, da je šlo za navadno depresijo. Panika histerične tete, ki kulminira v televizijskem soočenju in javnem linču, rezolvira v protagonistovem priznanju nikogaršnje krivde in notranjem monologu smiljenja samemu sebi. Punca intelektualka, ki išče kariero v avantgardnem teatru, uspe s svojim imidžem prostitutke in ga potem za vsak slučaj kar obdrži, ker ko si enkrat na konju, ga moraš prijet za grivo. OK, Perišić, daj nam že kaj za glodat!
Če pustimo ob strani zagate navadnega potencialnega bralca, bi se o romanu verjetno moralo govoriti kot o socialni satiri, ki problematizira razmerja med mestnim in podeželskim načinom življenja v sodobni Hrvaški. Seveda tudi o problematiki povojne generacije, ki je zaradi vojne izgubila cilje in sanje in si ne zna ali ne more najti novih. In o družbenih marginalcih, ki ne morejo iz svoje bede in o večnih študentih. Te in podobne vsakdanje literarne problematike so v Perišićevem romanu vseeno manj zanimive od prej opisanih.
Roman je vsekakor vreden branja, ker je zmeraj dobro in koristno okusiti literarno dogajanje pri sosedih. Če se ne boste strinjali z nerganjem o preveč in premalo v pisanju Roberta Perišića, lahko mirno nadaljujete še z branjem njegovega prispevka k antologiji hrvaške kratke zgodbe Golo mesto in z izborom njegovih kratkih zgodb pod naslovom Vse te smešne zgodbe. Oboje je tako kot roman Naš človek na terenu v slovenskem prevodu izšlo v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.
Človeka in teren je izgubila Andreja.
Komentarji
komentiraj >>