Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pozdravljen nič, poln niča, nič je s tabo. (1877 bralcev)
Ponedeljek, 29. 11. 2010
Janez Janša



Kondorjeva zbirka kratke proze nam ponuja izbor trinajstih reprezentativnih kratkih zgodb. Med njimi se najdejo tako tiste bolj znane, kakršna je na primer Sneg na Kilimandžaru, kot tiste krajše in slovenskemu bralcu še nepoznane, v njih pa najdemo prav vse tematike in prepričanja, ki so bila Hemingwayu v dolgih letih ustvarjanja najbolj blizu.
Daddy Hemingway, kot mu radi rečejo onkraj luže, je bil v krogu prijateljev med drugim znan po hvalisanju. Ena od legend o njem gre takole: nekoč, ko je kosil s prijatelji pri znameniti okrogli mizi v hotelu Algonquian, se je pobahal, da lahko napiše zgodbo dolgo šest besed. Od vsakega pri mizi je pobral stavo, potem pa na prtiček napisal naslednje: »Na prodaj: otroški čeveljci, nikoli nošeni.«

Prav ta zanj značilen ekonomičen jezik, medle sugestije, skriti motivi in moč nedorečenega, ki presegajo novinarski realizem, kot se pogosto opisuje Hemingwayev stil, so tisto, kar naredi njegove kratke zgodbe več kot le stranske pisarije ob boku velikim delom, kot sta na primer dobro znana romana Zbogom, orožje in Komu zveni.

Kondorjeva zbirka kratke proze nam ponuja izbor trinajstih reprezentativnih kratkih zgodb. Med njimi se najdejo tako tiste bolj znane, kakršna je na primer Sneg na Kilimandžaru, kot tiste krajše in slovenskemu bralcu še nepoznane, v njih pa najdemo prav vse tematike in prepričanja, ki so bila Hemingwayu v dolgih letih ustvarjanja najbolj blizu.

Ena od najbolj vidnih tem, ki povezujejo zgodbe, je smrt. Življenje osrednjemu liku v zgodbi Kratko srečno življenje Francisa Macombra na primer odvzame dominantna žena, saj ne prenese dejstva, da je njen mož na lovu v Afriki pridobil pogum in tako za trenutek postal kulturno-socialni arhetip moškosti tistih časov. Smrt za lik dečka Nicka, ki je nekakšen alter-ego avtorja, v zgodbi Indijanski tabor predstavlja iniciacijo v odraslo življenje.

Za junaka pod Kilimandžarom, ki počasi umira za posledicami gangrene, pa smrt predstavlja poslednji poraz, čeprav trdi, da se ne zmeni zanjo. Eden od redkih odstopov od njegovega sicer striktnega in izredno skopega realizma se pojavi prav v tej zgodbi, ko ob vedno bližji smrti prebiramo za Hemingwaya sicer neobičajen tok zavesti umirajočega junaka. Prav zaradi takšnih izstopajočih poglabljanj v to tematiko mu kritiki pogosto pripisujejo preokupacijo s smrtjo.

Prehod iz deškosti v moškost in zaničevanje novodobne pomehkuženosti sta prav tako osrednji niti večine zgodb, ki se pogosto prepleteta z mačističnim tonom, ki ga Hemingwayu zamerijo mnogi sodobni kritiki in dobršen del bralk in bralcev. Vseeno pa se mačizmu, ironično, sam posmehuje v opisu nekega fašista v zgodbi Che ti dice la patria?. Prav tako kontroverzna je njegova homofobija, sledove katere je opaziti v sicer pronicljivi zgodbi Preobrat, v kateri dekle prizna svojemu partnerju, da se je zagledala v osebek nežnejšega spola.

Hemingway se je močno identificiral z občutki razočaranja t. i. »izgubljene generacije«. Tudi sam je vedno znova pobegnil iz Amerike na popotovanje v Evropo, na safari v Afriko ali pa na kakšno bojno polje, s katerega se je kasneje vrnil s takšnimi ali drugačnimi posttravmatskimi motnjami. In prav to je verjetno tudi tisto, zaradi česar je znal mojstrsko opisati k eskapizmu nagnjene povojne generacije. Že prej omenjeni junak Nick Adams tako v naslovni zgodbi zbirke Velika reka z dvema srcema pobegne v idealizirano naravo, kjer lovi ribe in se spopada s povojnim stresom. Tam opazuje naravo, ki jo je spremenil požar, in se, kot da bi to pravzaprav rad izvedel avtor sam, sprašuje, kako dolgo bo moral sam okrevati po vojnih grozotah.

In če je sam nekoč dejal, da človeka nič ne more uničiti, se nam pri prebiranju njegove kratke proze zazdi, da je prav Nič tisto, ob čemer morda ostane nemočen celo Hemingway sam. Čist, dobro osvetljen kraj je kratka pripoved, v kateri se z Ničem sooči, ga sarkastično po božje počasti z nekakšnim Nič-našem in pomenljivimi besedami: Pozdravljen nič, poln niča, nič je s tabo.

Medtem ko se strokovnjaki in kritiki že več kot 50 let po avtorjevem samomoru še vedno prerekajo o tem, kakšen delež teh in drugih zgodb predstavljajo avtobiografski elementi, se slehernemu molju zdi, da je prav v vsaki zgodbi pristal določen del njegove osebnosti. Naj bo to poosebljen kult moškosti, izgubljen popotnik ali pa osamljen starec. Vsekakor pa si, navkljub kontroverznosti, ali pa prav zaradi nje, vsaka zgodba posebej zasluži natančno obravnavo in branje. Nekatere so nam približale že njihove hollywoodske ekranizacije, druge pa tiho čakajo, da jih odkrijemo, ne glede na to, ali nam je sama pojava očka Hemingwaya pri srcu ali ne.

K niču se je skupaj s Hemingwayem pomolila Petra M


Komentarji
komentiraj >>