* Čikaška jazzovska scena je poleg newyorške že desetletja valilnica talentov, prebojnih idej in novih konceptov. Med zanimivejšimi tamkajšnjimi avtorji nedvomno sodi kornetist Rob Mazurek s svojimi številnimi projekti, ki dostikrat nosijo predpono oziroma ime Chicago že v naslovu: Chicago Underground Duo, Trio ter Orchestra. Mazurek zadnja leta živi in deluje v brazilskem Sao Paolu, kjer je s tamkajšnjimi muzičisti zagnal še Sao Paolo Underground. Mimogrede, Mazurek nas bo aprila prihodnje leto na istem koncertnem večeru obiskal tako s Chicago Underground Duo kot z zasedbo Sao Paolo Underground, kar bo nedvomno imenitna priložnost za vnovično koncertno spoznavanje tega avtorja z izredno dodelanimi glasbenimi idejami, v katerih združuje tako raznolike glasbenike kakor tudi glasbene sloge in postopke.

Čeprav njegova zasedba Exploding Star Orchestra, ki jo danes obravnavamo, v imenu nima izrecno omenjenega Chicaga, si kaj bolj čikaškega od tega modernega big banda težko predstavljamo. Vanj je namreč Mazurek nabral malo četico vodilnih čikaških glasbenikov, kot so Nicole Mitchell, Jeb Bishop, Josh Abrams, John Herndon in Mike Reed. Kar nekaj jih poznamo tudi z domačih odrov, veliko pa je tudi takih, ki si bodo prepoznavnost nemara šele priborili. Konec koncev je bil Mike Reed, eden od dveh bobnarjev zasedbe, leta 2007, v času nastanka prvenca Exploding Star Orchestra za nas neznano ime, po samo treh letih od prvenca pa lahko že rečemo, da ga tako s koncertov kot prek nosilcev zvoka že kar dobro poznamo.

A pustimo tokrat imena na strani, saj zasnova Exploding Star Orchestra temelji bolj na skupinskem delu in skupnem oblikovanju zvoka kot na izstopajočih dosežkih posameznikov. Dve kratki in dve zelo dolgi skladbi se vijeta okrog v imenu zasedbe izrečenega vodila. Vesoljska glasba torej, podobna takšni, kakršno nam je znal servirati veliki Sun Ra, katerega vplivi so še kako slišni. A v godbi Exploding Star Orchestra je slišati tudi nejazzovske vplive. Ne nazadnje so v zasedbi tudi člani benda Tortoise. Ob postrocku se izredno slojevita in kompleksna godba napaja tudi v eksperimentalni glasbi, staremu cool jazzu, moderni klasiki in avantgardi.

Muzika je trdno zbita skupaj, zelo atmosferična, sfumatozna, a tudi z občasnimi vijuganji v razdrobljene zvoke, ki so prepuščeni posamičnim inštrumentom. Uvodna skladba se začne brezbrižno, z osamljenim žvižgom, ki se nato potopi v klavirsko meandriranje, kmalu zatem pa se začnejo sloji nalagati in se pred nami odstira globlja zvočna pokrajina. Večslojna, a obenem na posluh preprosta struktura se odstira skrivnostno, z mnogimi detajli, ki jih odkrije pozornejše in večkratno poslušanje. Manj je slišati minimalistične repetitivnosti, ki je naseljevala prvenec, več pa je navezav na spiritualni jazz.

Jasnejša so cepljenja zvokov in hkratnih melodijskih odvodov, ki pa, morda paradoksno, ne vplivajo na občutek monolitnosti in svečanosti zvoka. Pa še nekaj: čeprav je album posvečen dvema letos preminulima velikanoma, Fredu Andersonu in Billu Dixonu, in s slednjim je Exploding Star Orchestra tudi posnel skupni album, ni čutiti njunega vpliva ne v zvoku ne v načinu igranja.

14-članski moderni big band na enem mestu ponuja ne le smetano mlajše čikaške novojazzovske scene, marveč ta "big bang", kot ga glede na naslov projekta in albuma brez zadrege lahko poimenujemo, postaja s tem albumom eden najizvirnejših in najdrznejših velikih orkestrov, modernih big bandov, s kakršnimi se je doslej bolj ponašala Evropa kot pa Amerika. Zato tudi upamo, tudi na podlagi navdušenih kritik njihovega letošnjega nastopa v Saalfeldnu, da bodo Mazurek in njegovi "sozvezdniki" kmalu uprizorili kako supernovo tudi pri nas.

pripravil Mario Batelič