Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
IRSKA PROZA PRVIČ: WILLIAM TREVOR COX - HČI SVOJE MATERE (3244 bralcev)
Nedelja, 5. 12. 2010
kristinas



Kot razlog smrti je bilo na mrliškem listu navedeno stradanje: medtem, ko se je še vedno ukvarjala z dokončanjem očetovega dela v delovni sobi, je Helenina mati pozabila jesti. Helena je ni obiskala že tri leta in v tem času je poskušala čim manj misliti nanjo.

Interpretacija: Ana D., Zala in Polona
Prevod in spremna beseda: Petra Meterc

Sodobna irska proza

Literarna zapuščina svetovno znanih imen kot so William Butler Yeats, Oscar Wilde, James Joyce in Samuel Beckett ter velike spremembe v politiki in družbi, iz katere izhaja, so dejavniki, ki so in še vedno najbolj zaznamujejo sodobno irsko prozo. Ker se ta še vedno ustvarja in piše, je o njej malo napisanega. V slovenskem jeziku lahko najboljši vpogled v sodobno irsko prozo dobimo ob prebiranju magistrskega dela Darje Kastelec z naslovom Irska proza med tradicijo in sodobnostjo iz leta 2010.

Na Irskem je od nastanka Svobodne države Irske leta 1921 pa do začetka devetdesetih let eno od najbolj pomembnih vlog v državi igrala katoliška cerkev. Država je leta 1929 sprejela zakon o cenzuri publikacij. Odbor za cenzuro je skupaj s katoliškimi aktivisti nadzoroval založništvo, izjemno močna pa je bila tudi neuradna cenzura. Strog nadzor nad izražanjem se je obdržal vse do leta 1989, vendar se je vpliv Odbora za cenzuro v drugi polovici 20. stoletja občutno zmanjšal. Država je močno omejevala tudi ženske. Tem je dolgo pripisovala le vlogo matere in v političnem diskurzu niso imele svojega glasu.

Do večjih sprememb je prišlo v šestdesetih letih. Cerkvi je pričela upadati moč, začeli pa sta se tudi modernizacija in urbanizacija. V sedemdesetih je državo pretresalo nasilje na Severnem Irskem. Vse do začetka devetdesetih let pa je preobrate in konflikte v irski politiki spremljala tudi močno politično usmerjena tematika v literaturi. Ta je pogosto tematizirala tudi protestantsko identiteto in kulturo.

Po letu 1990 se je s politično kulturo spremenila tudi tematika romanov. Založniški bum je odražal institucionalne in ideološke poraze države, obenem pa je odseval napredek v kulturi in ekonomiji. Cerkev ni bila več nedotakljiva, vse bolj kritično pa se je o njej začelo pisati po medijsko odmevnih razkritjih spolnih zlorab v irskih cerkvenih krogih. Tako kot ženskam, je država v teh letih postala prijaznejša tudi istospolno usmerjenim. Velik šok je bila prav tako hitra preobrazba iz razmeroma revne v eno najbogatejših držav Evrope, zaradi katere je Irska dobila naziv keltski tiger.

Tako kot družba, je tudi irska proza doživela svoj razcvet v drugi polovici 20. stoletja, ko sta se ji po dolgem vladanju umaknili sicer prevladujoči poezija in dramatika. Pomemben glas v literaturi so zavzele tudi ženske avtorice. Sodoben irski roman se še vedno išče. Giblje se med realizmom ter občasnim eskapizmom v romantičen mit o Irski. Pogoste teme so nerešena kulturna, politična in verska vprašanja ter travme iz preteklosti. Pisatelji ponovno vrednotijo zgodovino, si drznejo vstopati v življenja ljudi iz roba družbe ter se ne bojijo dotakniti tudi tem, ki so prej veljale za tabu. Dela, ki jih kritiki označujejo kot »New irish fiction« ali »nova irska proza«, se osredotočajo na tisto, kar družba je, in ne na tisto, kar bi morala biti. 

V sodobni irski prozi ima pomembno vlogo tudi kratka zgodba, ki se je razvila iz tradicionalnega oralnega pripovedništva. Vse od Jamesa Joycea pa do današnjih avtorjev, je prav strikten realističen pristop pri njej tisti, ki navdušuje bralce, da posegajo po zbirkah takšnih ali drugačnih zgodb.

Število irskih avtorjev, ki bi pisali zgolj v irščini je zelo majhno. Prav tako je majhno število tistih literatov, ki se odločijo pisati tako v irskem kot v angleškem jeziku. Večina avtorjev namreč piše samo v angleščini preprosto zato, ker so tako njihova dela dosegljiva večjemu knjižnemu trgu in s tem širšemu krogu bralcev. Prav tako imajo zaradi tega večjo možnost objave, saj irske avtorje pogosto izdajajo tudi angleški založniki. S tem seveda ni nič narobe, dokler ti ne pričnejo pogojevati, o čem naj avtor piše. Nekateri založniki bi namreč radi videli, da dela irskih avtorjev odsevajo nekakšno »irsko identiteto« oz. vse tisto, kar si predstavljajo pod tem pojmom.

Med najbolj pomembne pisce v sodobni irski prozi uvrščamo avtorje kot so John Banville, John Boyne, Roddy Doyle, Anne Enright, Patrick McCabe, Keith Ridgaway, Colm Toibin in Sebastian Barry. Posebno mesto v tej prozi imajo avtorji iz Severne Irske, kot sta na primer Jennifer Johnston in Eoin McNamee, ki se v zadnjih letih odločno umikajo pred stereotipi, ki jim jih sicer vsiljuje dolga zgodovina konfliktov te pokrajine. 

Prvo oddajo irskega cikla bomo pričeli s predstavitvijo enega izmed sodobnih irskih klasikov, romanopisca in avtorja kratkih zgodb Williama Trevorja Coxa.

 

William Trevor Cox

William Trevor Cox se je rodil leta 1928 v Michelstownu v okraju Cork. Od leta 1950 živi v Angliji, a vedno poudarja, da je Irec od glave do pete. Čeprav vseskozi piše v angleščini, ga med irske avtorje prištevajo tudi literarni kritiki.

Po študiju zgodovine, se je Trevor zaposlil kot učitelj in kasneje tekstopisec na oglaševalski agenciji, s čimer se je preživljal, svojo umetniško pot pa je pričel kot kipar William Cox. Po nekaj letih se je od kiparstva odvrnil in se posvetil izključno pisateljevanju. Literarna dela objavlja pod imenom William Trevor, piše pa jih izključno na star pisalni stroj, v katerega obvezno vtakne papir modre barve.

Svoje prvo delo, roman A Standard of Behaviour, je objavil leta 1958, vendar pri kritikih ni doživel dobrega odziva. Priznanje je dosegel šele leta 1964, ko je izšel njegov roman The Old Boys, ki mu je poleg odličnih kritik prinesel tudi britansko literano nagrado The Hawthornden Prize. V dolgih letih literarnega ustvarjanja je Trevor napisal 23 romanov in več kot sto kratkih zgodb, po katerih je tudi najbolj poznan. Prav tako je avtor več esejev, gledaliških in radijskih iger ter televizijskih scenarijev. Za svoja literarna dela je prejel več nagrad, med drugim trikrat nagrado Whitbread (The Children of Dynmouth, 1976; Fools of Fortune, 1983 in Felicia's Journey, 1994), petkrat pa je bil nominiran za nagrado Booker. Nazadnje je objavil roman Love and Summer (založba Viking, 2009), medtem ko je istega leta pri založbi Pinguin izšla pisateljeva zbirka zbranih kratkih zgodb z naslovom Collected Stories, Volumes I & II.

Trevorjeve zgodbe v sebi nosijo sledi čehovske pripovedi, sam pa pravi, da je največ vpliva nanj imela prav ustvarjalnost rojaka Jamesa Joyca. V zgodbah predstavlja posebneže, ljudi z marginale in uporablja gotske elemente, kot so grozljivo, groteskno ter skrivnostno za raziskovanje narave zla. Ti prikazi se ob razpletu zgodbe pogosto spremenijo v tragikomične. Kar nekaj njegovih del je bilo prenešenih na filmska platna in odrske deske. Velja za enega najboljših avtorjev kratkih zgodb na svetu, nekatere njegove zbirke kratkih zgodb pa so literarni kritiki označili za najboljše po Joycovih. Čeprav Trevorja na Irskem prištevajo med klasike književnosti 20. stoletja, v slovenščini še nimamo prevoda njegovih del. 

Zgodba Hči svoje matere (Her Mother's Daughter), ki jo bomo v skrajšani različici poslušali nocoj, je izšla v zbirki dvanajstih zgodb z naslovom Novice iz Irske in druge zgodbe (The News from Ireland and Other Stories) pri založbi Bodley Head leta 1986. Kratka pripoved o vdovi in njeni hčerki je moreč in grenak prikaz osamljenosti zdaj že odraslega dekleta, ki je preživelo otroštvo v turobni hiši s še bolj turobno in hladno materjo.


Link do avtorjevih kratkih zgodb in odlomkov iz romanov, objavljenih v reviji New Yorker:

http://www.newyorker.com/search/query?queryType=nonparsed&query=william+trevor+&bylquery=william+trevor&page=&sort=&submit.x=8&submit.y=11



Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010.












Komentarji
komentiraj >>