Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PHILIP JECK: An Ark for the Listener (Touch, 2010) (ponovitev 14.12.2010 ob 00.30) (1675 bralcev)
Torek, 7. 12. 2010
goran



Navdih za svoj novi, 13 album je britanski gramofonski mojster črpal iz pesmi The Wreck Off The Deutschland, s katero se je Gerard Manley Hopkins poklonil leta 1875 iz Nemčije izgnanim, utopljenim nunam, teh pa se Jeck v svoji značilni maniri spomni v evokativnih elektroakustičnih teksturah. Zvočno se sicer ne odmakne od svoje pretekle estetike, toda z osredotočeno naracijo znova potrdi, da še vedno sodi v vrh sodobnih dronerjev. (v celoti!)

* Britanski gramofonar Philip Jeck po petnajstih letih glasbenega ustvarjanja ostaja v vrhu sodobnih elektronskih dronerjev, kjer mu družbo delajo še Christian Fennesz, Tim Hecker in Janek Schaefer. Najbolj opazna skupna lastnost vseh štirih kreativcev je predvsem njihova prepoznavna glasbena govorica, ki jih že na daleč loči od številnih posnemovalcev.

S priljubljenostjo zgoščenega elektronskega teksturiranja v zadnjem desetletju se je namreč pojavila kopica avtorjev, ki sledi idejam vodilne četverice, toda njihove plošče so v najboljšem primeru ponavadi le dobre kopije Jeckove estetike. S tem največkrat ostanejo le v bežnem spominu, česar pa ne moremo trditi za Jeckovih osem solističnih albumov, s katerimi se je za vselej usidral v tiste bolj angažirane fonotečne zbirke. Sicer je res, da se na nekaterih najbrž že nabira prah, je pa med njimi tudi nekaj mojstrovin, ki so Jecka ustoličile med zanimivejšimi sodobnimi glasbeniki. Po nekoliko bolj mlačni plošči ‘Sand' iz leta 2008 se sedaj v izvrstni formi vrača z albumom ‘An Ark for the Listener', s katerim ponovno potrjuje svoj primat med sodobnimi elektronskimi dronerji.

Tisto, kar Jecka že na prvi posluh postavi nad njegove somišljenike, je najprej njegov subtilen, senzibilen zvočni jezik, na eni strani potopljen v krhke harmonične teksture in na drugi zaprašen s šumom starih vinilnih plošč. Teh ne uporablja zgolj kot vir reprodukcije zvoka, pač pa predvsem kot fizični inštrument, s katerim zvok oblikuje v zgoščene lirične teksture. Tej praksi ostaja zvest tudi s ploščo ‘An Ark for the Listener', dasiravno se za razliko od hrupnih, brnečih posnetkov iz preteklosti tokrat večkrat spogleduje s tonalno glasbo. V njegovi zvočni govorici je sicer vselej prisoten simfonični vzgib, toda v uvodnih dveh skladbah z novega albuma se doslej najbolj približa sodobni klasični glasbi. Morda je temu botrovalo Jeckovo sodelovanje pri interpretaciji znamenite kompozicije ‘The Sinking of Titanić britanskega skladatelja Gavina Bryarsa, kjer je pečat pustil predvsem s svojim izvrstnim občutkom za nostalgično vračanje v preteklost. To uspešno idejo pa je sedaj uglasbil tudi s ploščo ‘An Ark for the Listener', ki v mnogo čem spominja na njegovo izkušnjo z Bryarsom.

Navdih za novo ploščo je Jeck namreč našel v pesmi ‘The Wreck of the Deutschland' angleškega poeta Gerarda Manleya Hopkinsa, ki je napisana v spomin na žrtve brodoloma v letu 1875. Med njimi je bilo tudi pet frančiškanskih nun, ki so jih iz Nemčije izgnali zaradi strogih protikatoliških zakonov, tragičnost dogodka pa je z albumom ‘An Ark for the Listener' sedaj mojstrsko uglasbil Philip Jeck. Literarna predloga poslušalcu sicer ponuja izvrstno oporo, toda zgodbo Jeck interpretira tako prepričljivo, da bi jo zlahka razumeli tudi kot spremno besedilo. Veliko glasbenikov si pri ustvarjanju pomaga z vizualnimi podobami, za Jecka pa se pojavi vtis, da s svojo glasbo ustvarja sliko, ali pa že kar filmsko podobo. Prav občutek za narativ, pripovedovanje zgodb, pa je še en od presežkov, ki njegovo sicer pogosto abstraktno zvočno govorico postavljajo pred sorodne glasbene izkušnje. ‘An Ark for the Listener' se ob izjemni plošči ‘Stoke' iz leta 2002 morda znajde celo med Jeckovimi najlepšimi stvaritvami.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>