Zadnje dni, ko se v dreku močnatega vremena spet mešajo top svinec in olupljene banane, se je zapletlo celo v sanjah. Preden je padla krinka diplomacije, je bil sanjski svet še v znosnih mejah - košarkarska igra za Olimpijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Očitno res takrat, zakaj dresi so bili oranžne barve, na njih pa je pisalo Slovenijales. Bolj ko se je bližala resnica, tik preden se je upravnik Wikileaks predal morskim psom in hijenam, bolj se je zapletalo tudi med spancem: Romunsko mesto Cluj je bilo na Poljskem, v bitki povsem razrušeno, z delegacijo pa smo obiskali obnovljene stavbe, ki so bile narejene iz plastike, docela takšne, kot smo jo poznali otroci - spet v sedemdesetih - pri igri z vojački, kavbojskimi kočijami, utrdbami in postojankami. Velikanska plastika je bila nekako svinčene barve, prav podobno kakor se je tudi virtualni svet te dni zatopil v znamenita svinčena sedemdeseta.

Ostro oko je zapazilo, da so neznane roke na Youtube naložile precej ustreznega gradiva. Kar cele filme. Starega romantičnega terorizma Frakcije Rdeče armade imate na voljo za celo zbirko. Učite se lahko tako visoke kakor tudi pogovorne nemščine. Še slavni igrani film Svinčeni časi Margarethe von Trotta je naložen v celoti. Fassbinderja je dobra duša postavila na Youtube za štirinajst dni intenzivnega ogleda. In kako se ujame: Berlin Alexanderplatz se gleda še precej bolje kot njega dni. Če ste živčni in napeti ali nimate časa, si privoščite vsaj finale. Poslušajte, kaj se zgodi med odjavno špico epiloga - oglasi se Internacionala, čez njo gre nacistična koračnica, plast nad njo sovjetska himna, potem današnja nemška, ameriška, na lepem se oglasi Bandiera rossa, vzhodnonemška himna in tako dalje in tako naprej - vse skup pa je pod sam konec zmešano v tako ubrano in strašljivo kombinacijo zvokov, melodij in sporočil, da je veselje. Če bi bil človek direktor javne televizije, bi s tem - izrazimo se sodobno - zvočnim dizajnom opremil špico TV dnevnika. Zadeva bi bila narejena retro, hkrati pa še avantgardno.

Melodrama trenutka je postavljena nekam na sredo sedemdesetih. Pridni umi so na majavem kanalu Youtube naposled pokazali, kdaj se je začela recesija ... In lej ga zlomka, ta nas je na 24ur.com spet pripeljala do večnega doktorja Dimitrija Rupla. Komedijant ali aparatčik - odvisno, kako vzamemo - je to deplasirano in nekredibilno bitje poprosil za izjavo o Wikileaks. In ko se naš vrli Rupel rahlo jecljaje potoži, da so fantje in dekleta iz uprave Wikileaks res nesramni, nespodobni in poniglavi, se sproži nova misel. O, da nam je najti tisto kratko pismo, eno izmed krajših pisem bralca, kar jih je tam na začetku devetdesetih objavil časnik Delo. Saj človek danes niti ne bi verjel, da je bila reč sploh objavljena. Citiramo po spominu: Pisatelj Mate Dolenc je tedaj priobčil notico, da je bil dr. Dimitrij Rupel edini človek v zgodovini, ki ga je Jugoslovanska ljudska armada zavrnila in poslala domov, češ da je agent CIA. Tam sredi svinčenih sedemdesetih je šel ubožček nazaj v meščansko stanovanje in se jel ukvarjati z malomeščansko različico sociologije kulture in - mutatis mutandis - tudi s kritiko punka. In kakor po naključju nas je ravno včeraj ostro oko opozorilo, da je zadnjih nekaj večerov na Metelkovi po daljšem razdobju spet opaziti osebka, ki je bil z vso trezno paranojo svojčas označen za agenta taiste prej omenjene organizacije. Lepega dne smo celo razdrli šalo, da je Boeing 747 z Bushem na krovu zapeljal z Brnika in obrnil nad Metelkovo proti zahodu prav zaradi njega. Paranoja, hop-hop, živ-žav, kakšno olajšanje, teorija zarote se naposled lahko ukvarja z zarotniškimi obrazci, ne pa z mistifikacijo dejstev.

Priporočimo za namizni kinematograf še en finale, kongenialen Fassbinderjevemu. Prihaja iz nekolikanj pozabljenega filma - ojoj, posnetega natanko leta 1975, torej na znameniti prelomnici iz železne v svinčeno dobo - z naslovom The Day of the Locust. Po romanu Nathaniela Westa ga je zmojstril John Schlesinger, postavljen pa je ... nikamor drugam kot v tako imenovano veliko depresijo. V njem se pojavi Donald Sutherland in neskončno trpi. Saj ne boste verjeli - ime mu je Homer Simpson, ja, natanko tako. Trpi pa tudi in predvsem zato, ker ga neki zoprni otročaj venomer in nenehno naslavlja in z vreščečim glasom vpije: »Nazi spy, you are a nazi spy!« Do samega konca, ki ima naravnost biblične razsežnosti. Preden holivudski blišč, stavbe in ceste med neko slavnostno premiero dobesedno zgnijejo, zgorijo, se razblinijo, raztreščijo in stopijo, preden se zvezdniška obličja spremenijo v ekspresionistične spake, Donaldu Sutherlandu poči film. Pokovec mu še enkrat s tistim nemogočim glasom zavpije »Nazi spy, you are a nazi spy!«, Sutherland pa ročno steče za njim, ga med parkiranimi avtomobili pahne na tla, skoči nanj in mu z nekaj nožnimi poskoki razčesne lobanjo. Če bi bil človek direktor javne televizije, bi ta finale te dni vrtel pred koncem programa. Toda televizija dandanašnji ni za eksperimentalne reči. Eksperiment pritiče analognemu času, čistemu signalu, ne pa digitalni anemiji. Mimogrede: Srečali smo človeka, ki je sobno anteno te dni spremenil v skulpturo in se zaprl k internetu.

Kdor pa v času prelestne, očiščene paranoje rad vzame v roke knjigo, temu priporočamo klasiko.V slovenskem prevodu je žal razprodana, izšla pa je v zbirki Krt leta 1984. Nič hudega, v pomembnih jezikih je na voljo na spletu. Obnavljajmo torej snov, druščina, obnavljajmo. Knjiga je kajpak orožje, zato jo vzemite v roke, kot je Krt zapovedoval z Brechtom. Mladi Karl Marx nam bo z zglednim novinarskim prispevkom iz davnega leta 1842 in problemi cenzure in svobode tiska še enkrat pomagal razumeti usodo Juliana Assangea. In očitno vseh nas. Svoboda tiska in z njo svoboda te ali one internetne strani je perfidno spravljena pod blago. Kako že pravi Marx v svoji elegantni analizi svobode vobče, ko spodbije nekonsistentno izjavo oponenta, češ da je delo rok in nog lahko svobodno, delo možganov pa to pač ne more in ne sme biti? Oponenti oblastniške drže se skoz stoletja niso spremenili kaj dosti. Utemeljitelji pruske cenzure pred 170 leti so po Napoleonovem času ravnali prav podobno kot ravnajo preganjalci novodobnih teroristov.

Marxova dramaturgija je izredna: »Tudi Rembrandt je Madono naslikal kot nizozemsko kmetico, zakaj bi si torej naš oponent ne izbral svobode v obliki, kakršna mu ustreza!?« Sledi pa odločna napoved zrelega Marxa: »Ne moremo zanikati, da v govorčevi izjavi ni določne relativne resnice. Če sam tisk pojmujemo izključno kot blago, potem si kot blago, ki ga prenašajo možgani, zasluži več svobode kakor blago, ki ga prenašajo roke in noge. Emancipacija rok in nog postane človeško pomembna skoz emancipacijo možganov, saj je dobro znano, da roke in noge postanejo človeške roke in noge zgolj zaradi glave, ki ji služijo.« Naprej pa razmišljajte, brskajte, analizirajte, paranojite, opazujte, bežite, uporabljajte roke, noge, glavo in se odločajte sami. Gradiva je dovolj.