THE YOUNG GODS - EVERYBODY KNOWS (Two Gentlemen, 2010)

* Četrt stoletja stara švicarska zasedba The Young Gods Franza Treiclerja nam je letos servirala že svojo štirinajsto izdajo, naslovljeno "Everybody Knows". Kot eni izmed utemeljiteljev multižanrskih pristopov, eksperimentiranja z zvočnimi formami, redefiniranja, predvsem pa reanimiranja prežvečenih in izživetih rockovskih zvrsti v sveže ter drugačne oblike s pomočjo samplerja ter nekonvencionalnih ustvarjalnih pristopov imajo zagotovljeno mesto v enciklopediji popularnih glasbenih zvrsti, nekje ob boku kakšnih Einstürzende Neubauten, Throbbing Gristle, Clock Dva in podobno, recimo pod razdelkom postindustrijska glasba.

Že zato pričakovanja dolgoletnih občudovalcev verjetno niso nizka. Po dobro sprejeti zadnji studijski plošči izpred treh let - Super Ready/Fragmenté, so leto dni kasneje izdali akustično ploščo z že znanim materialom, Knock On Wood. Nasploh lahko rečemo, da so The Young Gods čuječ band, ki v obstoječem zvočno-glasbenem okolju paberkuje, zbira, nabira, izbira material, se z njim resno igra ter se nasploh prepušča neukrotljivemu ustvarjalnemu gonu.

S pričujočo ploščo je čutiti odmik od agresivnejšega rockovskega izraza, procesiranega s kitarskim semplanjem, na račun večje izrabe akustičnih elementov ter minimalizirane elektronike. Gre za dokaj umirjen, čuten izdelek, ki so ga znova sproducirali z dolgoletnim sodelavcem, Rolijem Mosimannom. Zato bi lahko rekli, da plošča zveni, kot mora. Združevanje raznovrstnih minimaliziranih zvokov nam slika fascinantne zvočne ambiente, ki svoji sintetičnosti navkljub izzvenijo organsko. Ta dah elektronskega mraka, v katerem najde zavetje vse polno drobnih, gomazečih zvokov iz te fantastične elektro-đungle, se lepo dopolnjuje z liričnostjo seksi zadimljenega vokala Franza Treichlerja.

Ploščo sestavlja 10 dobro umerjenih skladb, ki, kot že rečeno, zelo dobro zvenijo, še posebej na spodobni HI-FI postaji. Ob pozornem poslušanju je razločiti sintetične vozlje, akustične nitke in ostale drobne elektronske elemente, prepletene in izvezene v zvočno tapiserijo. Poleg zvočnih detajlov ujamemo vključitev večjih žanrov - od progresivnega rocka, ameriškega folka do prostorske ozaveščenosti ambientalnih zvrsti. Ob poslušanju je čutiti umirjenost in samozavest, ki nam jo v svoji pozni oz. sedanji fazi dostavljajo kakšni Einstűrzende Neubauten, pa tudi Nine Inch Nails, ki so svoj glasbeni karakter izoblikovali ravno pod vplivom The Young Gods.

Da bi zaokrožili pričujočo recenzijo, bi lahko povedali kaj tudi za vse tiste naključne poslušalce, ki niso spremljali in ne poznajo dela zasedbe The Young Gods. Lahko rečemo, da se plošča sicer pušča poslušati, da iz ozadja dobro zveni, ampak da je mogoče pogrešati uporniškega in drznejšega eksperimentiranja, s katerim bi naključnega poslušalca lažje prepričali v poslušanje v prvem planu. V tem oziru bi lahko rekli, da je zaznati nekaj utrujenosti in iskanja. A ta vtis odložljivosti razveljavlja sentiment, vezan na kontinuiteto zasedbe. Kajti tudi če se mestoma lahko namrdnemo vsled občutka nefunkcionalne, mogoče celo posiljene forme, nas iz ozadja posameznih kompozicij še zmeraj nagovarja neka pikolovska, pozorna čutnost za temporalnost, ustvarjanje posebnega vzdušja, zaokroženega z liriko.

Medtem ko zadnja navajanja naključnega lahko samo prepričajo, pa ljubitelja s previsokimi pričakovanji zavoljo prejšnjih izdaj morebiti lahko samo še privedejo do občutja pristnejšega razočaranja. Plošča na koncu koncev zveni nekoliko pastelno, ujeta v mimobežnost sedanjosti. 10 novih studijskih skladb sicer v grobem ponuja 10 žanrsko raznovrstnih kompozicij, ki jih veže tista omamljajoča zvočna mana ‘Mladih Bogov'.

Kot da bi bila premalo podkrepljena s tisto tako značilno, včasih že skoraj delikventno potezo Young Godsov, ki staro šaro glasbene tradicije izrodijo v nekaj čisto posebnega. Lahko se vprašamo, če ne gre tu za izraz hrepenenja brez poguma, sanj brez drznosti v svetu mimo drvečih fenomenov. Mogoče. Je pa tudi res, da nas nove skladbe, ki sicer zvenijo že slišano, soočajo s precejšno mero intimnosti. Na njej ne prevladuje nervoza, temveč obvladanost, intelektualno soočanje s surovim materialom, potreba po preprosti zapletenosti, spogledovanje s sveto preproščino lastnih občutij ... Vloga akustične kitare, Treichlerjevega primarnega instrumenta, je na tej plošči ena izmed vodilnih - v različicah jo vključuje bodisi v mračnjaške ambiente bodisi v zagon ščemeče elektronike. Čutiti je, da gre bolj za ploščo, ki izraža stanje, razpoloženje svojega avtorja, kot pa za nek angažiran, prepričevalni pristop, onkraj meje mnenja.