Učinek prihoda v New York je za vsakega obiskovalca nekako monumentalen, pa čeprav ne pluje več mimo gigantskega kipa svobode, ampak se zgolj spusti na letališče JFK. Na vsakem koraku so subtilni znaki, da je prispel v center vesolja. S tem se strinja večina prebivalcev Velikega jabolka, a podobnih vozlišč na svetu je več in tudi New York izgublja del svoje stare slave. Če je mesto kulturna in finančna prestolnica sveta, je na prvi pogled vse bolj jasno, da se prvo v veliki meri umika drugemu ...
Učinek prihoda v New York je za vsakega obiskovalca nekako monumentalen, pa čeprav ne pluje več mimo gigantskega kipa svobode, ampak se zgolj spusti na letališče JFK. Na vsakem koraku so subtilni znaki, da je prispel v center vesolja. S tem se strinja večina prebivalcev Velikega jabolka, a podobnih vozlišč na svetu je več in tudi New York izgublja del svoje stare slave. Če je mesto kulturna in finančna prestolnica sveta, je na prvi pogled vse bolj jasno, da se prvo v veliki meri umika drugemu; najemnine so postale ogabno visoke in imeti bar, klub ali galerijo na Manhattnu je veliki luksuz, ob tem pa obstaja nevarnost, da bo na istem mestu kmalu zrasla bančna poslovalnica ali finančna svetovalnica.
Načrtnega izrinjanja se očitno ni potrebno bati najemnikom v galerijski četrti Chelsea, kjer je pretekli konec tedna minil v znamenju galerijske noči. A umetniških in galerijskih četrti v različnih enklavah je tukaj več. Med javnimi institucijami po pomembnosti in velikosti izstopa Metropolitan Museum, kjer se na obsežni pregledni razstavi predstavlja kalifornijski konceptualist John Baldessari. Ta muzejska revizija prikazuje različne stopnje njegove avtorske poti, od popolne dekonstrukcije umetniškega dela ob koncu 60. let do povratka k objektom v obliki kolažev in sestavljenih fotografij, privzetih iz filmskih uspešnic. Njegova izraznost se je vselej dobro skladala z duhom vsakršnega časa, bolj je sledila trendom, kot jih zares ustvarjala, in morda prav zato ni nikdar prišla do konca v svoji radikalnosti. Vseeno je ta posebnež, ki nikdar ni pripadal pomembnim skupinam in gibanjem, postal velika mednarodna zvezda.
Konceptualizem, ki je sicer z zamikom postal ideološki izvozni artikel zahodnega sveta, je v svojem času nasprotoval predvsem diktatu abstraktnega ekspresionizma, katerega poglavitni člani so predstavljeni na istoimenski razstavi v MoMA-i [momi]. Guggenheim Museum ponuja zanimivo razstavo 'Chaos and Classicism', ki raziskuje vplive klasicizma na umetnosti med obema vojnama na področju Italije, Francije in Nemčije. Razpon predstavljenih avtorjev sega od avantgardistov do sledilcev fašistične in nacistične ideologije. Ob bok so tako med drugim postavljena dela Otta Dixa in Adolfa Zieglerja. Whitney Museum, posvečen ameriški umetnosti, predstavlja realista Edwarda Hopperja, pa tudi na novo odkritega in valoriziranega umetnika Paula Theka, ki je – vsaj v ZDA –, svoje priznanje dočakal posthumno. Dandanes je nekdaj nerazumljeni, a vplivni avtor vroča roba med galeristi in zbiratelji.
V četrtek in še bolj masovno v petek se je v četrti Chelsea na Manhattnu odvijala tradicionalna galerijska noč, ki vsak drugi konec tedna v mesecu združi odprtja razstav množice galerij in razstavišč. Nekdaj industrijska cona, polna prostornih skladišč, je danes spremenjena v gosto posejano področje po večini zasebnih galerij. Med šesto in deveto uro zvečer različni prostori in ulice zaživijo, galerije pa se napolnijo z obiskovalci iz vseh vetrov.
Odprtje razstave mladega fotografa Nathana Hargerja v galeriji Hasted Kreutler je nakazalo, da gre za vzhajajočega umetnika, ki se poslužuje stiliziranega jezika črno-bele fotografije in dokaj klasičnih motivov urbanega sveta z različnimi interpretativnimi nivoji. Otvoritev, ki je privabila daleč največ obiskovalcev, je kljub svoji dobri postavitvi še vedno dokaj sejemsko zastavljena, a takšen je način večine akterjev v Chelsea, ki so podvrženi predvsem zakonitostim umetniškega trga. Prav zato v razstaviščih prevladuje slikarstvo, po večini z močnimi barvami in preprostimi, lahko dojemljivimi motivi, saj je ta medij očitno še vedno najbolj iskan med kupci umetniških del. Izjemno dobro kotira tudi fotografija, ki kljub svoji reproduktabilni naravi ostaja cenjena v vseh pogledih.
Edino največje med tukajšnjimi galerijami si lahko privoščijo razkošnejše muzejske postavitve, saj razstave predstavljajo zgolj vrh ledene gore njihovega delovanja. Gagosian Museum, ki ima spleteno mrežo galerij po celem svetu in kar štiri elitne lokacije na Manhattnu, predstavlja samostojno razstavo Anselma Kieferja, korporacija The Pace Gallery pa v enem izmed svojih razstavišč razstavlja Hiroshija Sugimota.
Popolno nasprotje je umetniška scena v Brooklynu s trenutno najbolj vročo četrtjo Williamsburg, ki še najbolj spominja na alternativne predele Berlina. Tukajšnja umetniška in galerijska srenja deluje na podlagi samoorganizacije in dotacij najrazličnejših fundacij ter pripravlja manj monumentalne razstave umetnikov manjšega dometa. Tamkajšnje organizacije s svojimi projektnimi prostori, kot na primer Camel Art Space, gostujejo v nekdanjih industrijskih kompleksih in so izjemno fleksibilne, saj je logika vzpostavljanja trendov od četrti do četrti dokaj hitra in neizprosna.
Williamsburg ima podobno zgodbo kot predeli v številnih velikih mestih. Degradirano in poceni cono najprej naselijo kulturniki, jo spremenijo in posledično podražijo. Williamsburg je trenutno shajališče umetnikov in glasbenikov, ki se počasi umikajo pred investitorji, ki so v tej četrti začeli graditi pregrešno draga stanovanja. V brooklynskem predelu Crown Heights, kjer so v manjši galeriji razstavljali tamkajšnji umetniki, je eden izmed njih priznal, da ne mara Williamsburga, saj so ga zasedli bogati belci in z visokimi cenami izrinili velik del nekdanje populacije. Ob tem je potrebno vedeti, da so temnopolti ljudje v newyorškem svetu umetnosti izjemno redka vrsta.
Na Manhattnu, kjer je na nekaj kvadratnih kilometrih skoncentrirana neverjetna kulturna in finančna moč, so oboževalci žalovali za Johnom Lennonom, ki je pred 30. leti na pragu svojega razkošnega domovanja na 72. ulici padel pod streli bojda motenega oboževalca. A David Chapman, njegov domnevni rabelj, ostaja uganka. Kot ugotavlja novinar Sean Vermillon iz revije Greenbay Pressgazette, se tu ponavlja zgodba osamljenega strelca, ki je iz osebnih razlogov ubil zvezdnika z neizmerno medijsko in politično močjo. Lennon in Yoko Ono sta bila namreč pod nenehnim nadzorom FBI, čigar agenti so ju bojda redno nadlegovali. Direktor J. Edgar Hoover je Lennona označeval kot nevarnega ekstremista in državnega sovražnika. In ne nazadnje, Lennon je ob koncu 70. sam dejal, da če se mu bo karkoli zgodilo, to ne bo ne naključje niti nesreča. Ampak za takšne zgodbe o osamljenih strelcih ni potrebno v ZDA, imeli smo jih tudi na domačem pragu.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >> Re: Kulturniške enklave New Yorka
triple five soul [24/12/2010]
PS1, Clocktower Gallery, New Museum Of Modern Art are also worth checking out.
odgovori >>