Ni potrebe, da podležemo TV-prodajnemu in imbecilnemu reklamiranju Alfija Nipiča o nujnosti obiska vedeževalke, da bi ugotovili, kaj nas čaka naslednje leto na polju slovenske politične državotvornosti. Državotvornost imamo pri tem seveda v kar se da sumničavih mislih in jo referiramo na tisti del domačijske politične, medijske in civilno-družbene javnosti, ki si ne upa razmišljati onkraj prežvečenih političnih konceptov. V tem okviru seveda ni prostora za uresničljive utopistike oziroma za resno oceno zgodovinskih možnosti, kakor pojem definira Emmanuel Wallerstein.

Namesto tega bomo ob priliki spominjanja na dogodke izpred dvajsetih let, kot so plebiscit o samostojnosti Slovenije in sprejetje prve ustave taiste de iure, de facto pa malo manj samostojne države, obsojeni na preskakujoč družbenopolitični „haj-fi“. Iz njega se bodo v najboljši stereo maniri, torej malo za popreproščena leva in malo za popreproščena desna ušesa, valili traktati o posameznih osebnostih, ki so ali so bojda zaslužne, da smo pogledali čez železno zaveso, ali bojda krive, da smo v dreku, v kakršnem smo.

Izognimo se katastrofičnemu opisovanju realnosti, kakor je sedaj v modi pri oblikovalcih javnega mnenja in poglejmo, v kakšnem institucionalnem miljeju se odvija slovenska politika. Dvajset let po prehodu iz enostrankarskega v večstrankarski sistem parlamentarne demokracije bi, če se že igramo po takšnih pravilih, moralo biti jasno, da za izvršilno in zakonodajno oblast tekmujejo politične stranke na podlagi strankarskih programov. Državljani se tako pustijo volilno ziritirati z obljubami o tem, kako bi posamezna k oblasti pripuščena stranka urejala zadeve v skupno dobro. Če apetiti, zvedeni na povprečje volilnega telesa, niso zadovoljeni, se pač čez štiri leta izbere drugačno politično opcijo, prejšnjo pa se pošlje na kuliranje v opozicijsko oslovsko klop. Preprosto kot pasulj, a ne v Sloveniji.

Resnični drek institucionaliziranega političnega življenja v Mat`Kurji, ki pa ga z največjo vnemo gosti prav od apokaliptičnih napovedi dehteč družbenopolitični „haj-fi“, je odsotnost med seboj tekmujočih konceptov o urejanju skupnih stvari. Namesto tega se nam prodaja personifikacija politike, torej ne izbira med koncepti temveč izbira med osebnostmi. Polovico politične scene v Sloveniji tako že skoraj dve desetletji obvladuje politik, ki ga niti domnevna vpletenost v podkupovalno afero ne more umazati v očeh svojih privržencev. V tem smislu ima bonitetno oceno enako nedovzetno za politično erozijo kot nekdanji partijski voditelji.

Kar bi moralo skrbeti je, da se tudi na drugi strani popularne politične delitve, tiste na oblasti, kažejo tendence k enakemu principu mamljenja volivcev. Trenutna vlada, ki se razglaša za levo, socialno, liberalno, njena dela pa jo vztrajno potiskajo v objem kapitala, je šele na polovici mandata. Mnenjski kreatorji z vse večjo vnemo krepijo misel o nujnosti zamenjave na premierskem mestu, pri čemer spet izhajajo iz principa osebnosti. Trenutni premier je resda daleč od popolnosti, ampak skupaj z njim so v zgodbi tudi druge niti najmanj nedolžne politične osebnosti, katerih ego se verjetno ne podreja slepo predsedniku vlade. Gospoda bo zato morala najprej razčistiti, s kakšnimi idejnimi izhodišči kani pristopiti k vladanju.

Da je personificirani diskurz prignan do kraja, so poskrbeli še akademski dušebrižniki z opletanjem o iskanju mesije znotraj vladajoče opcije. Kakšen efekt lahko spodbudi takšno histerično naslavljanje pri tistih, ki bi se utegnili samoprepoznati v vlogi takšnih in drugačnih odrešenikov, morda dokazuje tudi predlog za kazenski pregon, ki ga je ljubljanski župan Zoran Janković vložil proti karikaturistu Mikiju Mustru. O občutljivosti osamosvojiteljskega odrešenika smo že seznanjeni, sedaj nas čudi še menda potencialni mesija levice.

Svoj del krivde za personifikacijo politične scene nosijo tudi mediji, ki se v nezmožnosti analize družbenih sistemov in procesov zadovoljijo z rumeno in površno obravnavo političnih fenomenov. Njihov domet je tako spektakelsko spraševanje o overdoziranju posameznih politikov in njihovi retorični bistroumnosti, to pa je tudi vse. Personificiranje v politiki je napaka, pravi Aldous Huxley, ki izhaja iz dejstva, da je lažje sovražiti konkretno osebo kot pa abstrakten koncept.

Personificirano politiko vam je za naslednje leto vedeževal Tadej.