Youngblood Brass Band so devetčlanska zasedba mladih nadebudnežev iz Madisona v zvezni državi Wisconsin, ki bi kaj lahko ostala nič več kot le še ena izmed navijaških pleh godb lokalnega kolidža, vendar so fantje konkretno poprijeli za svoja zvočila in se lotili spajanja dveh do sedaj ne ravno pogosto oplajajočih se glasbenih izročil. V svojem glasbenem izrazu, ki se ga je pred leti oprijel izraz brass-hop, namreč združujejo zvočno podobo klasičnih njuorleanških brass bandov in na drugi strani socialno ozaveščen hip-hop pristop. V tem svojem početju pa so dovolj prepričljivi, da jih lahko umestimo med najbolj sveže skupine tega trenutka, gledano z obeh polov. Če smo podoben poskus zasedbe Coolbone izpred kakšnih petih let zaradi precej brezveznega MC-ja označili za milorečeno neposrečenega, smo lahko z Youngblood Brass Band precej bolj prizanesljivi.Združevanje različnih glasbenih stilov ni njihova edina vrlina, saj kljub spajanju dveh, na prvi pogled, povsem drugačnih godb, ostajajo zvesti obema izročiloma. Kakor nam pove že njihovo ime so pravi brass band s klasičnim inštrumentarijem in povsem spodobno mešanico njuorleanškega r&b, funk in jazz sounda z ulic, hkrati pa jih za svoje priznava tudi hip-hop podzemlje. Nenazadnje tudi s tem, da so na svojih ploščah sodelovali s tako cenjenimi MC-ji, kot sta Talib Kweli in Mike Ladd.
Center:Level:Roar je njihova tretja velika plošča, in prva zares dostopna, ki je izšla pri vedno bolj spoštovani njujorški hip-hop založbi Ozone Records. Prinaša skoraj 70 minut sveže glasbene fuzije, ki je za Ozomatli verjetno nekaj najbolj posrečenega, kar se je v zadnjih letih zgodilo v hip-hopu. No, vsaj kar se drugačnosti hip-hopa tiče.
Udarne in še kako spevne melodije so zagotovo najmočnejša stran tega kolektiva, katerega glavno ustvarjalno moč predstavljata NAT Mcintosh na suzafonu (gre za posebno različico tube, ki se nosi okoli vratu) in David Henzie Skogen na mikrofonu in snareu. Nekoliko šepajo pri aranžmajih skladb, saj večina komadov po večkratnem poslušanju prične zveneti nekako isto ali vsaj podobno. Se pravi, vodilna trobilska linija, ki je dopolnjena s snarovskimi ritmičnimi rafali in basiranjem McIntoshevega suzafona. Seveda lahko slišite tudi pozitivne odklone. Eden takih je zagotovo komad Nate McCavish Handbills For No Man, v katerem se lahko prepričamo, da skrečanje ni možno samo z gramofoni in vinilkami, temveč, da se to da početi tudi s kakšnim trobilom. No, seveda ne zveni povsem enako, je pa tovrstno početje zagotovo vredno videti v živo. NAT McIntosh, ki »skreča« s svojim suzafonom okoli vratu je zagotovo figura, ki impresionira še tako zahtevnega koncertnega uživača.
Pred njihovim koncertom na mariborskem I(z)zven festivalu, ki se bo zgodil naslednjo nedeljo v dvorani Štuk, boste v današnji Tolpi bumov slišali ene najbolj vročih »pleharjev« ta hip. Na posluh in čez teden dni na koncert h totim Štajercem.
Komentarji
komentiraj >>