Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Odlagališče sploh ni Bazen (3473 bralcev)
Petek, 24. 12. 2010
Andreja



Po Popularnih zgodbah smo težko čakali novo pisanje Vesne Lemaić. Raznolikost kratkih zgodb je puščala precej odprt teren za nadaljevanje in obstajalo je veliko upanje, da se bo v vsakem primeru, v kateri koli žanr bo avtorico pač zaneslo, ponovila perfekcija zgodbe Bazen iz prej omenjene zbirke. Izšel je roman Odlagališče, s perfekcijo pa žal tokrat ni nič.
Po Popularnih zgodbah smo težko čakali novo pisanje Vesne Lemaić. Raznolikost kratkih zgodb je puščala precej odprt teren za nadaljevanje in obstajalo je veliko upanje, da se bo v vsakem primeru, v kateri koli žanr bo avtorico pač zaneslo, ponovila perfekcija zgodbe Bazen iz prej omenjene zbirke. Izšel je roman Odlagališče, s perfekcijo pa žal tokrat ni nič.

Odlagališče se žanrsko spogleduje s trash literaturo. Trash Odlagališča je v tehnološkem gnoju, ki ga premetavajo protagonistke romana, trash je v avtoričinem poimenovanju stvari in ljudi, trash je v nasladnem razkroju družbe, ki je prikazana v romanu, ni pa trasha v najpomembnejšem, v političnem izrazu romana, ki ga sicer avtorica zavzeto izpričuje na vsaki zapisani strani.

Če olupimo zgodbo zgoraj omenjenega trasha, je Odlagališče tradicionalni roman o dobrem, ki se zoperstavi zlu, o junakinjah, ki bi rade gozd namesto smeti in zdrave ledvice namesto jedrske prosperitete v svojih telesih. Nimamo pa “ta zaresnega” trasha; ni trash mentalitete, trash odnosa do sveta, trash aktivističnih ukrepov, trash političnega, skratka – vse to ostaja demokracijsko in kapitalistično vzorno predalčkano. Izmed vseh teh tem, ki jih roman uvaja, trashersko ali netrashersko, pa je tema relacije moško – žensko tista, ki odlično reflektira vso pravkar navedeno anti – problematiko romana. In z njo uvajamo “trashersko” branje Odlagališča.

Ženska v romanu je eksekutorka sistemskih zamisli, ki jih ne razume in naj jih niti ne bi razumela. Eksekutorka kot pasivni izvršilni element družbe in hkrati kot akcijsko in eliminatorno naravnana posameznica, ki je jezna na to družbo. Vedenje žensk je v najboljšem primeru androgino in pogosto zelo možato; da gre v resnici res za ženske in ne kaj tretjega, lahko sklepamo iz njihovih erotičnih aktivnosti. Tri konkretne punce, ki nas zanimajo, so ena po ena egoistično, pravičniško in zdolgočaseno angažirane junakinje. Nobena svojega namena ali želje ne doseže v celoti, je pa kar nekaj kolaterane škode, zaljubljanja in klicev vesti pri poskušanju.

Moški v romanu ne nastopajo, kljub temu je zelo sugestivna prisotnost principa moškosti, in sicer kot korporativne zavesti v obliki nereprezentativnega stvora z velikim penisom, ki je svoje erektilne sposobnosti prenesel zgolj v sfero verbalnega. V tej smeri je vsekakor treba dodati, da biotska raznolikost zgodbe obsega tudi en primerek psa in da ima ta ime domnevno moškega spola, predvsem pa nekaj ne tako domnevno gentlemanskih lastnosti, kot so trma, glasnost in sitnost, s katerimi redno razveseljuje naše tri junakinje. Nekje vmes med spoloma ostanejo Odstranjevalci, ki pobijajo neprilagojene, nezadovoljne in neobvladljive ženske, ampak ostanejo v zgodbi docela abstraktni in nedoločljive spolne identitete.

Kontraindicirano sporočilo romana, če ga beremo po izpostavljenih parametrih, je, skratka, da je ženska v vsakem primeru popolnoma preokupirana z moškim. Kot penisni stvor jo uničuje oziroma sili ženske, da se uničujejo med sabo, pes pa jih opogumlja za akcijo in bodri tovariškega duha. In če smo že tako daleč, je povsem naraven zaključek, da je moški princip v povezavi z ženskim tako zelo močan, da je treba eliminirati njegovo človeško manifestacijo, da se mora pri iskanju ženske samoidentitete pospraviti v stvor ali pa v psa, da je sploh primeren za kakršnokoli relacijo. Arhaični literarni princip ženske junakinje in obe manifestaciji moškosti tako zelo tipizira, da bi se pod roman strukturno mirno podpisal kak srednjeveški Italijan.

A to je seveda korak predaleč. Moški so verjetno samo kje na pivu ali pa imajo svoje vzporedno odlagališče in tam svoje težave in zato se z njimi in »trasherskim« branjem ne bomo več ukvarjali.

Roman je spodobno preživljanje prostega časa. A ni Bazen, kot že omenjeno. Nima politične angažiranosti, ki bi bila verodostojna tako trash žanru kot svetu, v katerem se izpisuje, angažiranosti zamolčanega in dobro strukturiranega. Trash političnega ni stvar definicije, je pa vsekakor stvar eliminacije in politično v trash romanu vsekakor ne more biti enako tistemu, kar prebirajo starejše gospe v Jani, samo da ženske tam manj smrdijo. Pravoverno dvignjenih prstov, okoljskega ozaveščanja in krivic je povsod preveč in še tako pomembna tema ne opravičuje povprečne literarne manifestacije. Seveda potrebujemo tudi točno te teme, ampak na način, da jih bomo dejansko poslušali. In zaradi takšne manifestacije bomo ostali totalni feni Bazena. In se veselili tretjega pisanja Vesne Lemaić.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Odlagališče sploh ni Bazen
dunja [24/12/2010]

se strinjam z recenzijo. ta knjiga je po mojem mnenju veliko razočaranje. v političnem smislu naivna in nedomiselna. akcija zaradi akcije, pač.
odgovori >>