* Filmski glasbi v domeni velikih hollywoodskih studiev se je vse do danes uspelo obdržati v razmeroma konservativni obliki. Le izjemoma se pojavijo producenti in režiserji, ki si za svoje filme umislijo nestandardno glasbeno opremo, pa čeprav danes luč dneva ugleda več ekstravagantnih filmov kot kdaj koli v preteklosti. Glasba nedvomno ostaja eden največjih neizkoriščenih potencialov v filmski produkciji, zato velja odločitev Walt Disneyevih producentov, da za film ‘Tron: Legacy' angažirajo francoski elektronski dvojec Daft Punk, vsekakor pozdraviti. S to potezo niso le zaobšli hollywoodskega konservativizma, pač pa so v film integrirali še dodatno dimenzijo sodobnega pop kulturnega fenomena, saj Daft Punk že dobro desetletje velja za eno najpopularnejših glasbenih zasedb. To pa si nadaljevanje vizionarskega znanstvenofantastičnega filma ‘Tron' iz leta 1982 nedvomno zasluži.

Filmsko-glasbeni eksperimenti seveda niso nobena novost, saj filmska zgodovina beleži številne uspele primerke uporabe glasbe. V kontekstu elektronske glasbe velja omeniti ‘Forbidden Planet' iz leta 1956, ki je bil prvi film v celoti opremljen z elektronsko glasbo. Potencial glasbe je v svojih filmih vselej spretno izkoriščal tudi Stanley Kubrick, ki je kompozicijo za film ‘A Clockwork Orange' zaupal Wendy Carlos, takrat še Walterju Carlosu, ta pa je s svojo prepoznavno sintezo klasične in elektronske glasbe opremila tudi film ‘Tron'. Sintetične zvočne podobe se je v svojih filmih redno posluževal tudi kultni režiser John Carpenter, privržencem sodobne inovativne elektronske glasbe pa je najbolj v spominu bržkone ostal filmski prvenec Darrena Aronofskya ‘Pi' iz leta 1998. Ob Clintu Mansellu so skladbe zanj med drugim prispevali še Aphex Twin, Autechre, Orbital in Massive Attack, ki so s svojo glasbo izvrstno reflektirali predmilenijsko tesnobnost. Če bi iskali elektronskega glasbenika, ki je najbolj zaznamoval prvo desetletje novega tisočletja, pa bi se povsem na vrhu gotovo znašel prav dvojec Daft Punk.

Francoza sta se z zvočnim zapisom za film ‘Tron: Legacy' zdaj znašla na sledi vseh omenjenih skladateljev. Najprej seveda v izročilih Wendy Carlos, ki je z glasbo opremila prvi film, toda obenem sta Daft Punk ohranila tudi del svoje prepoznavne elektronske estetike, s katero sta močno zaznamovala smernice sodobne elektronske glasbe. To pa ni bilo njuno prvo srečanje s filmom. Thomas Bangalter je v letu 2002 z glasbo opremil kontroverzni film ‘Irréversible' Gasparja Noéja, s filmskimi ustvarjalci pa je dvojec sodeloval tudi med snemanji svojih inovativnih videospotov. Da se njuna glasba izvrstno znajde v filmskem kontekstu, je potrdil tudi japonski animirani film ‘Interstella 5555: The 5tory of the 5ecret 5tar 5ystem' iz leta 2003, ki je bil nekakšna vizualna upodobitev njunega albuma ‘Discovery'. Prav ta pa je morda največja referenca za njun novi glasbeno-filmski podvig.

Vrednotenje glasbe je že samo po sebi precej nehvaležno početje, še toliko bolj, če je ta sestavni del filmskega zapisa. V kontekstu filma pač lahko odpre neko dodano vrednost, seveda pa ni nujno, da bo enak učinek dosegla ločeno od filma. Soundtrack za film ‘Tron: Legacy' se znajde v obeh ekstremih. Njegov večji del lahko najprej razumemo kot integralni del filma. Bangalter in De Homem-Christo sta večino materiala namreč posnela s petinosemdesetčlanskim londonskim simfoničnim orkestrom, kar v glasbi odpira dimenzijo sodobne klasike. Tu se dvojec sicer znajde izvrstno, toda ne ponudi nič bistveno svežega, še manj revolucionarnega. Več izvirnosti v sicer očarljivi celostni podobi albuma ponudijo skladbe, razpete med cinematičnimi orkestracijami in prepoznavnim daft punkovskim elektronskim vijačenjem, njun izjemen posluh za plesno pop formo pa zaokrožijo skladbe, ki bi zlahka našle prostor na katerem od njunih preteklih albumov. Glasba za 'Tron: Legacy' bo tako verjetno najprej nagovorila gledalce filma, bržkone tudi privržence dvojca Daft Punk, kakšne opaznejše vloge v njuni diskografiji pa najbrž ne gre pričakovati. Ob tem velja pripomniti, da bi se iz te izkušnje lahko česa naučili številni drugi filmski ustvarjalci, ki bi lahko priložnost za glasbeno opremo svojih filmov večkrat ponudili pop-elektronskim kreativcem. Ne nazadnje se je mnogo filmov v zgodovino zapisalo prav skozi izbor glasbe.

pripravil Goran Kompoš