Filme Vaska Preglja se da označiti kot filme mesa, krvi in očiščevalnega ognja, v katerem postane filmski trak medij snemalčeve razpetosti med karnističnim svetom želje in potrebe po lastni odrešitvi. Tako se torej Pregljeva poetika vslikava v svet modernističnega razkroja subjekta ter nadaljuje avantgardistični projekt odslikave človekovega sveta v umetnost (in obratno).
V CELOTI!!!
AUDIOPOSNETEK CELOTNE ODDAJE:
////////////////////////////////////////////////////////////////
Prejšnji četrtek se je v »Kinoteki« končala retrospektiva eksperimentalnih (pa tudi ne povsem takšnih) filmov Vaska Preglja. V torek smo si lahko ogledali njegove prve filme, torej tiste, ki jih je posnel še kot sedemnajstletnik, v sredo tiste malo kasnejše, pri katerih je že uporabljal 16-milimetrski trak, v četrtek pa je bilo moč videti njegovo dokumentarno udejstvovanje.
Več o formatih Vaskovih filmov nam bo povedal Borko Radešček, ki je Pregljevo zapuščino restavriral in jo naredil dostopno sleherniku, saj pri zgodnjih Vaskovih filmih obstaja zgolj ena kopija filma, pa še ta je kar pozitiv, ki je obkrožal Jugoslavijo po festivalih in drugačnih projekcijah.
Borko Radešček je poleg tega Vasku razvijal tudi nekatere filme. Do tega poznanstva je moralo nekako priti in tudi odnosi so bili najbrž količkaj zanimivi:
Sin Maria Preglja, ki je bil sin Ivana Preglja, je v svoji družini dobil obilico navdihov za lastno ustvarjanje. Zunanje in notranje vplive je združeval na različne načine; več o tem, kako so mladi filmski zanesenjaki potovali v Trst gledat filme, pa je povedal Denis Póniž.
Nanj je vplival tudi ded Ivan Pregelj, sloviti pisec in slovenski literarni kritik ter zgodovinar. Najbrž ni napačna misel, ki označi kreativno (a v Pregljevem primeru razklano) družino za dober temelj pri vzniku umetniške eksistence posameznika.
Zgodovina nemalokrat zavrže mnogo lastnih akterjev in s Pregljem ni bilo dosti drugače:
Filmi Vaska Preglja so bili v svojem začetku narejeni v maniri no-budgeta, saj je bil rabljen privatni denar, večino artefaktov pa so naredili sami ustvarjalci z Vaskom na čelu.
V začetnih filmih sicer ni ohranjenih zvočnih zapisov, kasneje – najbrž tudi prej, a tega ne vemo - pa se je zvočna podoba njegovih filmov naslanjala predvsem na atonalno glasbo, glasbo oper in renesančno glasbo. O tem pa znova Denis Póniž.
Filme Vaska Preglja se da, kar bomo storili za konec, označiti kot filme mesa, krvi in očiščevalnega ognja, v katerem postane filmski trak medij snemalčeve razpetosti med karnističnim svetom želje in potrebo po lastni odrešitvi. Tako se torej Pregljeva poetika vslikava v svet modernističnega razkroja subjekta in nadaljuje avantgardistični projekt odslikave človekovega sveta v umetnost (in obratno). Tudi praznost dvorane – v sredo nas je bilo na drugi predstavi natančno pet – bržkone kaže na hermetično zaprtost avtorja, obenem – a najbrž v večji meri - pa kaže tudi na majhno zanimanje za tovrstne filme in odrinjenost ni zgolj označevalec praks preteklosti.
Predstavitev filmov, ki jih je bilo moč videti prejšnji teden, ima nadaljevanje v razstavi Vse to je film! Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991, ki je do 28. februarja na ogled v »Moderni galeriji«, pri čemer naj opozorimo še na spremljevalni program omenjene razstave, ki se je sicer odprla dvaindvajsetega decembra. Več o vsem pa na http://www.mg-lj.si/node/508
Pravkar slišani prispevek je torej pripravil Andrej. Preden pa se od vas poslovimo in vam zaželimo srečno novo leto 2011, naj vas le še povabimo k poslušanju naslednje Temne zvezde, v kateri boste med drugim lahko pobližje spoznali protagoniste in koncept Doku Elze, cikel projekcij dokumentarcev v podporo festivalu DokMa. Seveda pa se bo našlo še kaj; predvsem bomo vseskozi oprezali za zanimivimi filmskimi dogodki v prihajajočih decembrsko-januarskih dneh: od novih filmskih premier, obiskov filmark in filmarjev ter predavanj, vse do kinotečnih dogajanj.
Komentarji
komentiraj >>