Z začetkom letošnjega leta je Vatikan v obtok prvič spustil primerke svojih evro kovancev. Ti sicer obstajajo že vse od leta 2001, ko je država Vatikan z Evropsko centralno banko sprejela dogovor, ki jim dovoljuje izdajo lastnega kovanega denarja po kvotah, ki jim jih odstopi Italijanska centralna banka. Vendar so bile te razumljivo majhne, le kakšen milijon evrov letno, zato Svetega sedeža ne gre obsojati za odločitev, da teh omejenih duhovnih dobrin ne bo prepustil skušnjavam rednega obtoka, ampak jih bo raje pakiral v škatlice kot zbirateljske sete. Vatikanske trgovinice s spominki jih uspešno prodajajo za ceno 33 evrov, po trditvah trgovcev pa za seboj vselej puščajo dolge vrste romarjev, ki so ostali brez svojega.

Morda se je prav zato Evropska centralna banka odločila, da vsak papeški evro ne sme ostati zaprt v škatlici. Državi Vatikan je v prenovljeni pogodbi januarja letos zapovedala, da mora vsaj 51 odstotkov svojega kovanega denarja prepustiti rednemu obtoku. Romarji v Sveti sedež lahko zato pričakujejo, da bodo med vrnjenim drobižem našli tudi kovanec za 50 centov s posebnim posvetilom papeža, a nikoli več kot dva hkrati.

Vatikan je zaradi nečlanstva v Evropski monetarni uniji in Mednarodnem denarnem skladu izvzet iz mednarodnih finančnih tokov. Vendar ga kot uporabnika evra radi primerjajo z državami tipa San Marino ali Monako, ki sta že pred evro sistemom imeli pogodbo z italijansko oziroma francosko centralno banko, po kateri sta lahko koristila in izdajala valuto svoje gostiteljske države.

Na Evropski centralni banki sicer niso želeli dajati uradnih izjav, so nam pa povedali, da takšne pogodbe niso nič neobičajnega. Za vpletene strani so vsekakor boljša alternativa kot neuradna uporaba evra, ki jo poznajo v Črni Gori ali Kosovu. Pogodbenicam dajejo gotovost lastnega kovanega denarja, Evropski centralni banki pa vpogled v njihove finančne tokove, kot je to določeno v pogodbi. Do letošnjega leta ta do Vatikana ni bila pretirano ostra. Vsebovala je le napotek, naj Vatikan poskrbi, da pod njegovo pristojnostjo ne bo prihajalo do pranja denarja. A to se bo morda kmalu spremenilo. Nova pogodba je letošnji 31. december določila kot rok, do katerega naj Vatikan poskrbi za prilagoditev evropskim standardom transparentnosti poslovanja.

Eden od vatikanskih finančnih instrumentov, Inštitut za božja dela, ki ga nekateri zmotno imenujejo vatikanska banka, se pred svojimi klienti namreč rad pohvali, da svoje arhive briše vsakih deset let, še nikoli pa jih ni dal na vpogled neodvisni reviziji. Za zakonitost poslovanja je zadolženih nekaj kardinalov.

Vendar posvetne oblasti ne delijo prepričanj o učinkovitosti takšnega nadzora. Izkušnje zgodovine namreč učijo, da sta za zdravljenje korupcije veliko bolj učinkovita vladavina zakona in nadzor neodvisne inšpekcije. Italijansko tožilstvo je oktobra uvedlo preiskavo finančnih transakcij med Vatikanom in podružnico banke JP Morgan Chase v Frankfurtu. Več o tem nam je povedala dopisnica Radiotelevizije Slovenija iz Rima, Mojca Širok:



Državica Vatikan je sedež treh finančnih institucij. Vlogo centralne banke, pooblaščene za izdajo denarja, izpolnjuje apostolski patrimonij Svetega sedeža - APSA. Poleg njega je v Vatikanu še ministrstvo za ekonomske zadeve in že omenjeni Inštitut za božja dela. Zanimivo, slednji prvima dvema ne polaga nobenih računov o svojem poslovanju. Neodvisno ga vodijo trije odbori direktorjev, najvišji je sestavljen iz kardinalov, drugega polnijo mednarodni bankirji, tretji pa deluje kot direktorat, ki upravlja z vsakodnevnimi zadevami. Inštitut izpolnjuje vlogo zasebne banke Cerkve.

Različne pristojnosti teh organov nam razloži raziskovalni novinar Gianluigi Nuzzi, avtor knjige Vatikan d.d. Vse izjave italijanskega novinarja so v prevedeni obliki.



Poslušajmo, kako ga opredeli ameriški pravnik Jonathan Levy, ki je proti Vatikanu sprožil sodni pregon v imenu razdedinjenih žrtev ustaškega nasilja v obdobju med drugo svetovno vojno na območju bivše Jugoslavije.



Gianluigi Nuzzi je knjigo Vatikan d.d. napisal na podlagi dokumentov, ki mu jih je zaupal monsinjore Renato Dardozzi. Ta je več kot 20 let vodil poslovno-finančni nadzor nad papeško banko. Pojasnil nam je, kakšni dokumenti so mu bili zaupani.



Prosili smo ga tudi za komentar Levyjeve trditve, da je banka navadna kriminalna organizacija.



Nuzzi nam je predstavil tudi zgodovino Inštituta za božja dela in za kakšno vrsto ustanove sploh gre.



Banko so v preteklosti zaznamovali številni škandali, med katere štejejo tudi propad Ambrozijeve banke leta 1982, ki je v Italiji razkril široke povezave med politiko, mafijo, prostozidarji in cerkvijo. Zlobni jeziki govorijo, da banka nikoli ne bi propadla, če bi papež Janez Pavel I. izpeljal svoje namere pregleda poslovanja Inštituta za božja dela. Njegove načrte je prekrižala zgodnja smrt, ki ga je doletela po 33-ih dneh papeževanja in le en dan po tem, ko je svoje namere zaupal državnemu sekretarju in kardinalu Jeanu Villotu. Ta je bil kasneje razkrit kot sodelavec tajne lože Propaganda due.

Po namigih Johna Loftusa, tožilca na ameriškem ministrstvu za pravosodje, ki je to funkcijo opravljal v času po drugi svetovni vojni, Inštitut nikoli v zgodovini ni bil deležen zunanje revizije. Ker smo želeli te podatke preveriti, smo najprej klicali Evropsko centralno banko, kjer so nam povedali, da to spada pod pristojnost Italijanske centralne banke. Od te žal nismo prejeli odziva. Poslušajmo, kako je očitke potrdil Levy.



Podobno vprašanje smo zastavili tudi Nuzziju.



Ker se takšni privilegiji ponavadi pripisujejo davčnim oazam in off-shore bankam, smo poklicali tudi Mednarodni denarni sklad. Tam se še niso zedinili glede enotne definicije off-shore bank, zato so nam poslali dokument, ki opredeljuje delovne definicije tega pojava. Ena od njih se glasi: Off-shore bančni center lahko definiramo kot tipično majhen teritorij, ki privlači mednarodne finančne transakcije zaradi fleksibilnih zakonov, davkov ali nadzora. Velikost bančnega sektorja je načeloma precej večja od potreb in velikosti gostiteljske države.

Vendar se na obzorju pojavljajo ukrepi, ki bodo imuniteto odvzeli tudi biznisom z božjim mandatom. Dopisnici RTV-ja iz Rima Mojci Širok smo zastavili naslednje vprašanje:



Vsi sogovorniki so kot pristojno inštitucijo za ta vprašanja navajali Evropsko komisijo. Ta nam je odgovore posredovala v pisni obliki, pojasnili pa so nam, da so bili oktobrski pogovori s predstavniki Vatikana uspešni. Od njih so dobili tako ustno kot pisno obljubo, da bo Vatikan sprejel zakon, ki bo evropske regulative prenesel v njegov pravni prostor. Ustvarili bodo finančno obveščevalno avtoriteto, ki bo skrbela za nadzor nad pranjem denarja in sodelovanje s pristojnimi institucijami. Ta bo pokrivala obe veji Vatikana - tako Sveti sedež kot državo. Po besedah Amadeua Altafaja Tardia, tiskovnega predstavnika Evropske komisije ta tekst finančnih institucij ne pokriva teritorialno, ampak pravno. Pod njega torej spadajo vse institucije, ki so pravno odvisne od Vatikana, ne glede na njihovo lokacijo.

Za konec prisluhnimo še Nuzzijevim napovedim o prihodnosti poslovanja božjih bank.



O omenjenih imenih, spletkarjenju in tajnih organizacijah, ki jih danes še nismo poimenovali, bodo pa gotovo našli prostor v prihodnjih oddajah Radia Študent, kjer - dokler se ne odprejo tajni vatikanski arhivi, ne verjamemo v transparentnost njihovega delovanja.

Duhu časa za vatikanskimi zidovi sta sledila Luka T. in Luka P.

-----------------------------------------------------------------------

Oddaja v celoti: