V zadnjih dneh starega leta se je folklornemu odštevanju do pričetka novega pridružilo tudi že skoraj folklorno politično štetje dnevov vladni koaliciji. Javni pomisleki premiera Boruta Pahorja o primernosti Desusove kandidatke Duše Trobec Bučan za ministrico za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ter ideje o ukinitvi ministrstva so sprožili že večkrat viden politični scenarij z Desusovo izsiljevalsko vlogo v ospredju in z njegovim poznanim ultimatom: ministrica ali odhod iz koalicije. Toda kot vselej je zagato s še enim kompromisom rešil predsednik vlade in včeraj Trobec Bučanovo tudi uradno predlagal državnemu zboru. S tem obenem poskrbel, da to zagotovo ni bila zadnja uprizoritev tovrstnega scenarija.

Povprečni opazovalec podalpskega političnega dogajanja je najbrž slutil razplet zadnjega prizora tragikomedije "Desus versus preostanek koalicije" že preden so akterji dodobra pohodili oder. In sicer da bo nov val vika in krika Desusovega predsednika Karla Erjavca razburjal politično srenjo, da bo Erjavec kaj hitro posegel po skrajnem orožju, vendar edinem, ki ga resnično obvlada - grožnji z odhodom in koalicije - a tudi, da bo na koncu premier Pahor po "izčrpnem, konstruktivnem in iskrenem pogovoru" ugotovil, da je Trobec Bučanova "samozavestna, izkušena" in kajpak "primerna za ministrico". Vse ostalo - formalno povabilo nepovezanih poslancev v koalicijo, Pahorjevo dolgo premišljevanje in negodovanje koalicijskih poslancev - je bilo del igre, obvezni dodatek za dramatični učinek, na katerega padajo le še najbolj senzacionalistični mediji. Na predvidljivi razplet po željah Desusa pa nimajo resnejšega vpliva.

Čeprav zgodba s Trobec Bučanovo še ni končana in lahko tako Desusove kakor tudi Pahorjeve načrte najprej na matičnem odboru, prihodnji teden pa tudi na posebni izredni seji državnega zbora pokvarijo Desusovi znotrajkoalicijski oponenti, bližnja politična zgodovina uči srečnih koncev pričkanja stranke upokojencev s predsednikom vlade. Desus je namreč pod vodstvom Karla Erjavca in ob asistenci na kompromis vedno pripravljenega premiera Pahorja v zadnjem mandatu politični pragmatizem pripeljal do najvulgarnejše oblike in ga zreduciral na potrošniško matrico "daj-dam," pri čemer je Desus tisti, ki praviloma dobiva. Stranka, brez katere si ni mogoče predstavljati nobene post-osamosvojitvene vlade, spretno izrablja pomanjkljivosti večstrankarskega volilnega sistema in odločujoče moči tako imenovanih malih strank, tako da ob vsaki priložnosti svoje glasove drago proda.

S populističnim postavljanjem strankarskih interesov v širši družbeni kontekst Desus na eni strani krepi volilno zaledje, na drugi pa političnim nasprotnikom v konfrontaciji zmanjšuje manevrski prostor. Napad na Desus potem ni več napad le na stranko, pač pa gre tudi za nasprotovanje upokojencem, brezposelnim, socialno ogroženim in vsem ostalim, ki jih stranka upokojencev bojda ekskluzivno zastopa. Takšna retorika je denimo v nedavnem primeru pri sprejemanju pokojninske reforme v parlamentu še razumljiva, ko govorimo o izrazito interesni stranki, nikakor pa ne more biti njen "modus operandi."

Desusovo politično trgovanje premišljeno dirigira predsednik Karl Erjavec, ki pa ob tem v maniri dobrega trgovca ne pozabi na osebno provizijo. S sončno držo Ludvika 14., ceneno ljudskostjo in neizprosnim pogojevanjem Erjavec skaklja na vrhove lestvic najpriljubljenejših politikov, med sebe in stranko pa vse bolj očitno postavlja enačaj. Pri tem je nekdanji okoljski in obrambni minister očitno začutil vse prednosti vloge medijskega tepčka med voditelji koalicijskih strank, s pozicije katerega lažje opravičuje mučeniški položaj, ki ga sebi in stranki prisvaja, ko jim gre za nohte.

Z doslednim poudarjajnjem, da je Desus četrto kolo vladnega tricikla, da stranka ni enakovredno obravnavana v koaliciji ter da sta strankina in predsednikova priljubljenost in nujno zavzemanje za malega človeka moteč element v slovenski politiki, skušata Desus in Erjavec v javnosti pustiti vtis apriorne izključenosti. Še več, s takšno retoriko, ki implicira primitivno ločevanje na nas, žrtve, ki smo za obče dobro in na njih, slabe, ki so samo zaradi tega proti nam, iz političnih konfliktov odidejo kot moralni zmagovalci, še preden se spori zares zaostrijo.

Politično delovanje stranke Desus je v zadnjem mandatu iz izrazito interesnega prešlo v odkrito egoistično. Če so pred tem svoja stališča zaostrovali in grozili z odhodom iz kolacije, ko je šlo dejansko za problematiko iz njihovega delokroga, zdaj žugajo praktično vsakič, ko niso takoj uslišani. Očitna izsiljevalska politika stranke upokojencev pa ob tem kaže na krepitev partitokracije v Podalpju. Ta slovensko politiko že dodobra prežema, kar je vidno v gospodarski fevdalizaciji Slovenije, Desusove eksplicitne in neizprosne izsiljevalske logike pa se utegnejo nalesti, če je že ne bodo omejili, tudi ostali igrajoči se v domačem političnem peskovniku.

A stranka upokojencev in Karla Viktorja Erjavca s tem zgolj izkorišča možnosti političnega lomastenja, ki ga ponuja aktualna vlada. Resnici na ljubo svojega delovanja iz preteklosti ne spreminjajo, le - sedaj, ko mej za politično izsiljevanje ni več - radikalizirajo ga. In ga verjetno ob premieru, ki se raje pogovarja kot odloči, še bodo. Iz te vlade tako ali tako ne morejo, glede na to, da jim Borut Pahor vlade še zapustiti ne pusti, kaj šele, da bi jih iz nje nagnal.

Komentar je spisal Nejc Marcen.