Goran Kompoš recenzira evropsko koncertno premiero dveh strunarjev (ob spremljavi tolkalca), Viniciusa Cantuarie in Billa Frisella, ki sta nastopila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ... (v celoti!)
VINICIUS CANTUARIA & BILL FRISELL, 4. 1. 2011; Cankarjev dom, Ljubljana
* Po vseh prazničnih glasbenih in drugačnih ekscesih je včerajšnji koncert brazilskega mojstra subtilnega Viniciusa Cantuarie in ameriškega prefinjenega kitarista Billa Frisella našel ravno pravi trenutek. Njuno nenaporno in obenem pronicljivo muziciranje je ponudilo izvrstno priložnost za regeneracijo od decembrskih adrenalinskih podvigov načetih sluhovodov in napovedalo letošnja gostovanja nekaterih najvidnejših brazilskih ustvarjalcev. Napovedi, da bomo na odrih Cankarjevega doma, Križank in Kina Šiške lahko spremljali glasbenike iz te južnoameriške glasbene velesile, ki je v zadnje pol stoletja povila kopico razburljivih muzik, smo seveda lahko upravičeno veseli, a žal z nekoliko grenkim priokusom. Med napovedanimi glasbeniki namreč vsaj zaenkrat še ni bilo tistih, ki bi izstopali iz najožjih svetovnih glasbenih okvirjev, pa čeprav je Brazilija tudi v zadnjem desetletju ponudila vrsto svežih, izvirnih glasbenih praks. Toda bodimo optimisti. Morda pa v brazilsko obarvanem koncertnem dogajanju na domačih odrih priložnost opazi kateri od manjših promotorjev in v Slovenijo ob tej priložnosti povabi kakšnega ustvarjalca iz tistega bolj obrobnega, a skozi prizmo glasbe nič manj atraktivnega dogajanja.
Če bi sodili po plošči 'Lagrimas Mexicanas', iztočnici za sinočnji koncert Viniciusa Cantuarie, Billa Frisella in tolkalca Marivalda Dos Santosa, bi najbrž pomislili na vse drugo kot na atraktivno glasbeno izkušnjo. Konzervativno poslušanje, ki ni ne pop ne jazz ne kakšna od južnoameriških tradicij in hkrati vse postavljeno na nek razmeroma standarden skupni imenovalec, ni obljubljalo presežka za svežih, izvirnih idej željnega poslušalca. A to ni pravzaprav nič novega. Vsakdo, ki pozna zadnje studijske dosežke Cantuarie in Frisellovo specifično kitarsko estetiko, je pač vajen umirjene, skladateljsko dovršene forme, ki svoj potencial išče predvsem v subtilnosti in preverjenih glasbenih obrazcih. Toda po drugi strani sta renomeja Cantuarie in Frisella skorajda zagotovljala, da v koncertni različici vendarle lahko pričakujemo nadstandardno glasbeno izkušnjo. To so nenazadnje podkrepile tudi govorice tistih, ki so Cantuario pred desetletjem slišali v zasedbi z zvočno drznejšim kitaristom Artom Lindsayem, o Billu Friselu, ki je v svoji karieri sodeloval s številnimi najvidnejšimi jazzovskimi, rockovskimi in pop glasbeniki pa najbrž tudi ni potrebno izgubljati besed.
Po pričakovanjih, ali še raje željah, je trojec Cantuaria-Frisell-Dos Santos skladbe v koncertni kontekst postavil v bolj razgibani podobi. Tu sta osrednjo vlogo odigrala predvsem Frisell in njegova strunarska globina, ki svoj potencial skoraj po pravilu razvije šele v živem muziciranju. Po svoje tudi logično, saj velja za kitarista, ki oporo vselej išče v dinamiki samega zvoka, ta pa je vsaj na posnetkih prevečkrat potisnjena pod površje. Najbolj učinkovito se je trojec zato znašel v delih, kjer je Frisell z zvočnim barvanjem sošpilavcema mojstrsko in nevsiljivo širil prostor, o katerem na plošči 'Lagrimas Mexicanas' ni prav veliko sledu. Priložnostno se je – tudi s pomočjo sprotnega nasnemavanja - navidez povsem spontano, nevsiljivo znašel celo na robu drznejših zvočnih intervencij, ki so se izmikale ulovljivi, predvidljivi formi, toda dlje od nastavkov se ni spuščal. Očitno je pač prav to zadržano, nadzorovano raziskovanje znotraj razmeroma konzervativne, neatraktivne forme, področje, v katerem Frisell vidi največji potencial, če je to dobro ali slabo pa je seveda povsem odvisno od okusa.
V primeru Cantuarie je vsekakor dobro. Multiinstrumentalist, ki se je sinoči ukvarjal predvsem z elektroakustično kitaro in vokalom, je v Frisellovem strunanju našel zanesljivo oporo. Z značilno emotivno brazilsko kantavtorsko senzibilnostjo se je bodisi všečno naslanjal na Frisellova zvočna barvanja bodisi pa z njim spretno odpiral dialog, s katerim je nenazadnje našel opazno mesto med svojimi brazilskimi somišljeniki. Tu velja izpostaviti predvsem navdih, ki ga je našel v newyorški downtown glasbeni sredini in je močno zaznamoval Cantuarovo glasbo od sredine devetdesetih let minulega stoletja pa do danes. Zato je tudi njegova izbira sošpilavcev pravzaprav logična. Na eni strani Frisell, zazrt v izročila ameriških muzik, na drugi pa Dos Santos, ki ritme nabira v brazilskih in nekaterih drugih latinskoameriških glasbenih tradicijah. Pa tu ne gre za kakšno prisilno, konceptualno druženje različnih glasbenih izročil, pač pa za lahkotno, spontano, simbiotično ustvarjanje izvirne izraznosti. Trojec se je te nesporno lotil mojstrsko, pisano predvsem na posluh tistih, ki jim nista blizu ne pretirano eksperimentiranje ne očitna pop senzibilnost. Prav to pa je obenem lahko tudi edini negativni očitek tokratnemu koncertu. Kot spogledovanje brez konkretnega epiloga.
Viniciusu Cantuariji, Billu Frisellu in Marivaldu Dos Santosu je prisluhnil Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>