* Med povratnike veterane, ki se po daljšem času vračajo na mednarodno sceno, lahko z lanskim letom uvrstimo tudi Eba Taylorja. Ne, Taylor ni nek stari ameriški soul pevec, ki bi ga rekrutirala kaka mala ameriška založba, ampak je ganski mojster, ki je zaradi nedavne eksplozije zanimanja za afrobeat, afrofunk, ethiojazz in sorodne derivate dobil možnost snemanja prvega albuma izven Gane. Tako se je pridružil Tonyju Allenu in Mulatuju Astatkeju med starostami afriških godb, ki jim je nedavno založba Strut izdala dolgometražce.

Ebo Taylor je na gansko hitro cvetočo sceno povojnega highlife-a udaril v petdesetih letih in do šestdesetih že veljal za suverenega skladatelja in frontmana. Leta 1962 se je preselil v London, kjer je študiral in se še dodatno nalezel zahodnjaškega jazza. V tem času je sestavil skupino Black Star Highlife Band, ki je bila sponzorirana s strani države. Tekom dolgih džemsešnov so skušali v highlife vključiti jazzerske godbe. Ko se je vrnil v Gano, je Taylor delal kot hišni aranžer in producent za razne lokalne založbe, sodeloval pa z legendami, kot je Pat Thomas. V sedemdesetih in osemdesetih je Ebo Taylor izdal kar nekaj ploščkov, na katerih je highlife uspešno združeval z zahodnjaškimi slogi jazza, soula in funka, posebej pa se je zgledoval po afrobeatu Fele Kutija, ki je eksplodiral v neposredni bližini. Te plošče grejo dandanes na ebayu za med.

Danes je Taylor nekje na sredini svojih sedemdesetih let in zaradi nepričakovanega in izjemnega uspeha raznih afrofunk kompilacij, ki sta jih izdajali predvsem dve majhni založbi, nemška Analog Africa in britanska Soundway, je vročično zanimanje za njegov opus zajelo afrobeat zanesenjake po celem svetu. Tako so se pri založbi Strut odločili, da bodo ta trenutek izkoristili in podprli projekt nove plošče Taylorja, kar ni nič nenavadnega, saj ta inštitucija redno izdaja izjemno poglobljene kompilacije "drugih godb", nedavno pa so izdali tudi albuma veteranov afrobeata in ethiojazza, torej Tonyja Allena in Mulatuja Astatkeja. Taylorjev album je neke vrste poklon afrobeatu, naslov pa je Love and Death.

Zasedba, ki spremlja Taylorja na plošči, ki so jo večinoma posneli v Berlinu, je tako rekoč dream team, mešanica starih mačkov in mladih zagnancev. Za imenom Afrobeat Academy se namreč skrivajo člani dveh evropskih skupin, katerih igranje in snemanje je v zadnjem času močno rezoniralo po raznih retro scenah. Prva je Kabu Kabu, torej bend, ki spremlja Jimmyja Tenorja pri njegovih raziskovanjih tradicije afrobeata, druga pa neumorna Poets of Rhythm, pri kateri sta glavni motor brata Whitefield oziroma Weissenfeldt, ki imata prste zraven pri neverjetnem številu sodobnih retro projektov in pri plati Love and Death Jan Whiefield, ki je sicer že nastopil v Ljubljani kot didžej na Zelenem soncu, igra kitaro, delal pa je tudi končni miks. Material na albumu Love and Death je mešanica predelav Taylorjevih klasik in pa novih komadov, deluje pa izjemno sveže, sploh če ga primerjamo z nedavnimi albumi raznih afrobeat veteranov, ki so se večinoma ujeli v zanko, njihove plate pa delujejo že nekoliko generično. Nazoren primer bi bila recimo prav zadnja plošča Tonyja Allena. Taylor že res dolgo ni snemal in morda se razlog skriva prav tu, da ima dosti rezerve, hkrati pa tudi odličen bend. Čeprav je zvok sodobnejši, torej nekako mehkejši in čistejši v primerjavi s "pravim" afrobeatom, pa to nikakor ne zmoti. Hej, z Love and Death smo v Berlinu leta 2009 in ne v Lagosu leta 1970. Aranžmajsko gre za izjemno razvejan izdelek, ki premore udarnejše, nagruvane, umirjene, predvsem pa spevne in melodično bogate trenutke.

Love and Death je nedvomno velika osvežitev na sceni afrobeata, kjer so se tako še dejavni pionirji kot tudi sodobni bendi nevarno približali "standardiziranju" oziroma neki jasni konvenciji, tako v zvoku kot tudi strukturi. Raznim majhnim inštitucijam, ki so se v zadnjem času močno angažirale pri raziskovanju in predstavitvi manj znanih kotičkov in izvajalcev bogatih afriških popularnih godb, pa lahko le zaploskamo, saj njihove pobude dodatno dokazujejo neverjetno pestrost in razvejanost ustvarjalnosti raznih prostorov in scen "črne" celine.

In sedaj v seriji povratniških albumov pri založbi Strut po Mulatuju Astatkeju in Ebo Taylorju nestrpno čakamo ploščo beninskih kraljev gruva, skupine Orchestre Poly-Rythmo!

pripravil Borja Močnik