Tokrat: kaj ob Mednarodnih dnevih akcij proti nasilju nad ženskami pripravljajo v slovenskih nevladnih organizacijah in na Uradu za enake možnosti (slišali boste izjavo Katje Zabukovec Kerin z Društva za nenasilno komunikacijo); kdo je bila italijanska pisateljica in feministka Sibilla Aleramo in za kaj gre v njenem najbolj znanem romanu Una Donna; ter kako je nastala hrvaška feministična revija Kruh i ruže in kakšno branje ponuja.
KRUH I RUŽE
Prvi vzgib za nastanek revije Kruh i ruže je bila gola potreba po obveščanju in obveščenosti, ali kot je zapisala Aida Bagić v uvodniku v ničti številki leta 1993: »U posljednje dvije godine, otkako su različiti ženski projekti u Hrvatskoj, više ili manje vezani uz rat, naišli na međunarodnu sestrinsku podršku, često se dešavalo da jedne o drugima saznajemo preko inozemnih veza i da o projektima grupa koje djeluju u istom gradu čitamo u njemačkom ili engleskom prijevodu. Kruh i ruže trebale bi barem donekle ispraviti taj propust. Ako već nemamo vremena da se vidimo, možda se možemo uzajamno čitati...« Čeprav je bila revija zamišljena kot forum za hrvaške aktivistke, so njene avtorice ves čas gojile tudi odprtost navzven in povezovanje z mednarodnim prostorom. Že v ničti številki so s prispevkom o poletnem seminarju v Krakowu šle preko hrvaških meja.
Iz zgoraj navedenih besed Aide Bagić, prve urednice Kruha i ruž, lahko poleg glavnega razloga za nastanek revije izvemo tudi, da se je kar nekaj hrvaških ženskih skupin in pobud aktiviralo zaradi vojne, sprva zaradi protivojnega feminističnega gibanja, pozneje pa zaradi tega, ker so bile v novih, spremenjenih družbenih okoliščinah pravice žensk med najbolj ogroženimi. Oboje je dodatno spodbudilo tudi nastanek ženskega informacijsko-dokumentacijskega centra Ženska infoteka, ki revijo izdaja. Ženska infoteka je bila zamišljena kot obuditev energij, ki so hrvaški prostor napolnjevale v času feminističnega gibanja v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Nadaljevanje dobre stare feministične tradicije je bilo široko in ambiciozno zastavljeno, zato ni presenetljivo, da je bil eden od projektov v okviru centra tudi feministična revija. Prva številka je izšla spomladi leta 1994, ko je Ženska infoteka obeležila prvo leto svojega delovanja.
»Kruha in vrtnic« je bil eden od sloganov delavk v Združenih državah Amerike v začetku 20. stoletja, s katerim ženske niso zahtevale samo ekonomske varnosti, ampak tudi izboljšanje kvalitete življenja nasploh. V sozvočju s tradicijo ženskih gibanj, na katero se s svojim imenom revija navezuje, avtorice v ospredje postavljajo prav boj za pravice žensk. Ena od tem, h kateri se neprestano vračajo, je zastopanost žensk v politiki. Tej temi so bile posvečene kar tri številke, med drugim zato, ker je revija spremljala in komentirala parlamentarne volitve na Hrvaškem tako leta 1997 kot leta 2000. Večja prisotnost političnih vprašanj v ožjem pomenu besede je tudi odraz vpetosti revije v širši projekt Ženske infoteke, katere vsakoletni mednarodni seminar v Dubrovniku na temo ženske in politika je postal že tradicija. Čeprav je v svojem jedru Kruh i ruže aktivistična revija, ki se v veliki meri posveča vprašanjem »kruha«, ne pozabljajo na »vrtnice«, kar v kontekstu feminističnega časopisa pomeni predvsem, da ne zanemarjajo tradicije feministične misli. Tako povsem konkretna, praktična vprašanja podprejo s teoretskimi teksti in predstavljajo dognanja ženskih študijev in feministične teorije.
Osrednji del posamezne številke je posvečen izbrani temi. Poleg že omenjene teme ženske in politka, so avtorice doslej obravnavale fenomen čarovnic, ples, lezbištvo, feministične perspektive na literaturo in jezik, na psihoanalizo in na zgodovino. Umanjkale niso tudi zelo praktične teme, kot je na primer pomen elektronske komunikacije in interneta za ženske. Dve številki sta bili posvečeni feminističnemu gibanju na Hrvaškem; dve pomembni hrvaški feministki, Lydia Sklevicky in Blaženka Despot, pa sta dobili vsaka svojo številko. Ker ima posamezna številka običajno okrog 70 strani, je razumljivo, da ponuja le delen pogled na izbrano temo. Vendar ta izsek vsebuje bistvene iztočnice in vsaj katerega od temeljnih tekstov. Običajno temu sledi izbran seznam knjig na obravnavano temo, ki so na voljo v knjižnici Ženske infoteke. Ob osrednji temi so v reviji nekatere stalne rubrike: predstavitev hrvaških ženskih skupin, poročila s konferenc in seminarjev, recenzije knjig, novice ter napoved konferenc. Slog prispevkov seže vse od bolj osebnega in morda na trenutke tudi hudomušnega do bolj akademskega in resnega.
Tisto, kar ustvari še posebej dober vtis, je dejstvo, da avtorice brez okolišenja razkrinkavajo patriarhalnost in konservativizem na Hrvaškem pa tudi nasploh. V prvi številki lahko preberete esej Dubravke Ugrešić z naslovom »Jer mi smo dečki«, v katerem lepo pokaže, kako se je patriarhalna mentaliteta jugoslovanskega moškega odrazila v vojni in za sabo pustila nepopravljive posledice. Analiza hrvaške družbe in navezave na hrvaško realnost so ena od glavnih kvalitet te publikacije. Pomembno pa je še nekaj, vpogled v stanje hrvaške družbe je pogosto relevanten za analizo stanja širše regije, kot se je to zgodilo v ničti številki, ko so avtorice v več člankih pisale o vojnih posilstvih.
Čeprav so se tesni stiki med feministkami iz bivših jugoslovanskih republik zaradi vojne razrahljali in je od zadnjega jugoslovanskega feminističnega srečanja minilo že več kot deset let, to ne pomeni, da sta hrvaška in slovenska ženska scena ves ta čas živeli povsem druga mimo druge. Tako so v reviji Kruh i ruže objavljeni tudi prispevki slovenskih avtoric in recenzije nekaterih slovenskih knjižnih izdaj. V ničti številki, na primer, lahko preberemo prispevek Mojce Dobnikar s feminističnega srečanja v Zagrebu, ki bi bilo v drugačnih okoliščinah peto jugoslovansko feministično srečanje. V osmi številki je bilo obljavljeno besedilo Sonje Lokar z naslovom »Poraz ili novi početak? Poruke i pouke ženskoga pokreta devedesetih godina u Sloveniji«. Med recenziranimi izdajami sta bila, na primer, zbornik Od ženskih študij k feministični teoriji in knjiga Milice G. Antić Ženske v parlamentu.
Revija Kruh i ruže zagrebške Ženske infoteke je sproščena, odprta in večplastna publikacija, ki posrečeno združuje prakso s teorijo. Uredniški odbor sestavljajo takorekoč same univerzitetne profesorice, sicer pa revija poleg njih povezuje širok krog aktivistk in publicistk. Tako skrbi za povezanost hrvaške ženske scene in za pretok informacij preko meja Hrvaške v obe smeri. Zaradi povezovanja navzven so prispevki v njej v obliki povzetka ali v celoti prevedeni v angleščino. Dodatna prednost je njena dostopnost, saj so skoraj vse številke revije dosegljive tudi na spletni strani Ženske infoteke (www.zinfo.hr). Revija vsekakor izpolnjuje svoj osnovni namen zagotoviti ženskam večjo vidnost v hrvaški družbi. Upajmo le, da pozivi k branju, ki ga izdajateljice v oglasih za revijo naslavljajo na hrvaško javnost, dosežejo tudi še neprepričane.
Komentarji
komentiraj >>