Ponedeljek, 10. 1. 2011
Nina Cvar
V nocojšnji Temni zvezdi:
- predstavitev serialke Doku Elza, v pogovoru s Saško Goropevšek,
- info blok (napoved popolne kinotečne retrospektive francoskega avtorja Sylvaina Georgea, napoved vnovičnega pričetka kulturološkega filmskega seminarja in izida zbornika»Tabu in kultura: publikacija 3. Kulturološkega simpozija«, nedavno izdanega s strani »Društva kulturologov Kult.co«, ki bo predstavljen na sredinem filmskem večeru itd.),
- kratko, uvodno srečanje s Paulom Sharitsom.
V celoti!
Lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri boste lahko uvodoma, v pogovoru s Saško Goropevšek, prisluhnili predstavitvi serialke »Doku Elza«. Pogovor s Saško je sicer krenil še v nekatere druge zavoje filmskega svetovja, ki vam bodo prav tako dani na slišanje. V nadaljevanju našega današnjega druženja boste lahko prisluhnili še krajšemu info bloku, za konec pa še izbranim posnetkom intervjuja s Paulom Sharitsom kot enim od osrednjih predstavnikov t.i. strukturalnega filma, ki je konec šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja prevladoval znotraj eksperimentalnega filma. Pričujoči kratki zvočni razrezi so tako rekoč svojstvena napoved v naslednjo temnozvezdno edicijo, v kateri vam bodo nove sile »Redakcije za kulturo in humanistične vede« pripravile oddajo o razstavi eksperimentalnega filma v Jugoslaviji, ki si jo sicer lahko ogledate v »Moderni galeriji«.
Prisluhnimo sedaj pogovoru s Saško Goropevšek:
V nadaljevanju pogovora sva s Saško spregovorili še o formi kratkega filma, pri čemer sva se osredinili zlasti na njegove težave z distribucijo:
Kakšen pa je odnos med kratkim in celovečernim filmom ter spletnimi kanali kot sta na primer "Youtube" in "Vimeo"? Več o omenjeni relaciji, spletni distribuciji, arhiviranju, konec koncev pa tudi o samem modusu gledalsko-uporabniške izkušnje, Saška Goropevšek:
Pa se vnovič vrnimo k "Doku Elzi". Devetnajstega decembra so med drugim predstavili tudi kratke filme s spletne televizije »Happy Fish«, ki stavi na humor in demontažo takšnih in drugačnih romunskih stereotipov in vraž:
Za zaključek pa še o načrtih prihodnosti "Doku Elze" ter o povabilu k prihodnjemu dogodku omenjenega cikla filmskih projekcij:
Preden pa se današnja oddaja prevesi v drugo polovico, v kateri bomo zaradi neusmiljenega diktata časovnega tiktakanja žal le oluščeno spregovorili o Paulu Sharitsu, naj vas požgečkamo še z nekaj malega filmskih novic.
Jutri se v »Kinoteki« pričenja retrospektiva Sylvaina Georgea, režiserja, pesnika, filozofa, aktivista - enega najizvirnejših cineastov zadnjih let. O celotedenskem dogodku si lahko detajlno preberete v "Kinotečniku" ter na "Kinotekini" spletni strani, pri čemer naj vas le še opozorimo, da se bo v okviru pričujoče popolne retrospektive odvil tudi četrtkov "Kino-uho", ki se prične ob 21.00, v glasbeno-zvočni družbi Eduarda Raona, in sicer na Georgeov celovečerni prvenec "Nemogoče – Iztrgane strani" (L'Impossible – Pages Arrachées, 2009). A preden odplavamo k naslednji filmski novički, povejmo, da bomo o Sylvainu Georgeu še spregovorili v eni od naslednjih Temnih zvezd!
V sredo, dvanajstega januarja ob osmi uri zvečer, v »Gromki«, »Društvo kulturologov Kult. Co« nadaljuje s kulturološkim filmskim seminarjem, ki bo prek šestih predavanj in šestih filmskih projekcij raziskoval fenomen in koncept užitka. Na omenjenem večeru si boste tako lahko ogledali film »Užitek« Maxa Ophülsa, ogledu filmu bo sledil še pogovor z Mirtom Komelom ter predstavitev zbornika »Tabu in kultura: publikacija 3. Kulturološkega simpozija«, ki ga je nedavno izdalo »Društvo kulturologov Kult.co« s pomočjo »ŠOU LJ«.
Če se ukvarjate s fotografijo, ne pozabite na natečaj za »Fotografijo leta 2011«, ki ga prireja »Revija za kulturo Emzin«. Rok oddaje vaših fotografij - tema natečaja je poljubna - je sedemnajsti januar. Za konec današnjega info sklopa bi vas povabili še k ogledoma dveh filmov: V »Cankarjevem domu« si lahko do triindvajsetega januarja ogledate tajski film »Stric Boonmee se spominja«, dobitnika letošnje zlate palme. V "Kinodvoru" trinajstega januarja štarta celovečerni prvenec Urszule Antoniak »Nič osebnega«, v katerem se prek simbioze, tako značilne za večrazsežnost filmskega medija samega, izrisujejo sprva le tipanja, nato pa nežna, a svilnato - globinska preiskovanja skorajda že Bubrove »jaz-ti« človekove naravnanosti v svetu.
V drugem delu današnje edicije smo za vas pripravili nekaj kratkih zvočnih izsekov pogovora s Paulom Sharitsom, ki je v celoti sicer dosegljiv na spletni strani http://rhizome.org/editorial/2861. V pogovoru z Geraldom O' Grady-jem se je Sharits med drugim dotaknil svoje edinstvene metode dela, problematike podobe oziroma reprezentacije in iluzije, linearnega reda, in sicer prek prevpraševanja teka filmskega traku, serijske postavitve planov in sekvenc, pa tudi odnosja med filmskim medijem ter muzejsko-galerijskim kontekstom.
Sharits, čigar delo je nadvse nadrobno (v dialogu z nekaterimi temeljnimi problemi Deleuzove taksonomije modelov »Podoba-gibanje«, »Podoba-čas«) za Kino!, številka 5-6, analizirala Nicole Brenez, odpira kar nekaj temeljnih vprašanj samega kinematografskega dispozitiva in z njim povezane kinematografske reprodukcije.
Prisluhnimo sedaj Paulu Sharitsu in njegovemu odnosu do galerijsko-muzejskega okolja, pri čemer boste lahko v njegovem odgovoru imeli priložnost detektiranja nekaterih temeljnih karakteristik Sharitsove ekonomije dela:
Če se vrnemo nazaj, na samo Sharitsovo ekonomijo dela, naj – sklicujoč se na že omenjeno besedilo Nicole Brenez – omenimo pet Sharitsovih predlogov, pri čemer pa, kot smo že dejali, so se nekateri od teh izrisali v pravkar slišanem posnetku. Sharitsove predloge bi po Brenez lahko torej povzeli nekako takole: zavračanje mimezisa, pomen in vloga eksperimentalnega, problematiziranje linearnosti, raziskovanje enakovrednosti odnosa med telesom in kinematografskim dispozitivom ter etično-demokratični ideal filma.
V zvezi z zadnjim predlogom je po Nicole Brenez potrebno izpostaviti predvsem tisti vidik, po katerem videnje ni več usmerjano ali kot je v pogovoru z O' Grady-jem leta 1976 dejal Sharits (ob interpretaciji dela »N:O:T:H:I:N:G« iz leta 1968), v odnosu do prevpraševanja konvencionalnega narativnega reprezentacijskega organigrama:
Sharitsa je torej intrigirala predvsem konkretna, čutna prisotnost filma, pri čemer ga – v kontekstu dveh cementnih imenovalcev t.i. strukturalnega filma – še zlasti zanima refleksija lastnega medija oziroma delovanja ter aspiracija po preiskovanju zmožnosti samega filma – oziroma kinematike, kot pravi Sharits (glej Brenez 2008). Ali kot zapiše Nicole Brenez: »Film za Sharitsa ne predstavlja zgolj skupka plastičnih lastnosti in možnosti, temveč predvsem orodje za raziskovanje psihe. V tem smislu ga Sharits imenuje "open model". Ukvarjanje s konkretnimi sestavnimi deli filma (tega kroženja med snovnim in nesnovnim) privede do tega, da prikličemo delovanje človeškega duha« (Brenez 2008, 83).
Več o Sharitsu oziroma o njegovem raziskovanju filmskega medija, v relaciji do današnjega časa, v navezavi na aktualna družbena razmerja, v eni od naslednjih temnozvezdnih edicij!
Hvala, ker ste bili z nami! Današnjo oddajo sem pripravila Nina Cvar, za bazno-tehnično realizacijo pa sta poskrbela Primož in Davor.
Referenca:
Brenez, Nicole. 2008. Film, neukročena misel in razširjena teorija: Gilles Deleuze meets Paul Sharits. V Kino!, 5/6.