Florian je maestro vzhodnoevropske imaginacije, prostora in zapite duše z manjvrednostnim kompleksom. Najboljše nove romunske proze, ki se manifestira v psalmih mačka Siegfrieda.
Romunsko literarno javnost je leta 2005 razburkal romaneskni prvenec takrat že bivšega novinarja in urednika enega osrednjih romunskih tednikov. Sicer vse prej kot zaspano romunsko literarno dogajanje je dobilo novega ljubljenca, ki je čisto premalo ligav, da bi bil res lahko pravi ljubljenec, torej morda res novega književnega junaka, ki se sicer ne vpleta v javne kulturniške debate in tako pestri svoje priljubljenosti v literarno zvezniškost, redno pa sodeluje pri literarnih branjih po širni Evropi in hodi vmes na čike s Herto Müller.
Spodobi se še anekdota: direktor konkurenčne založbe je, ko je izvedel, da je imel njegov urednik kar nekaj časa Florianov rokopis, pa ga pač ni prebral, na slavnostni večerji mirno odmaknil kozarce in pribor in začel s čelom butati ob mizo. Šarmantno. Knjiga nosi naslov Majhni prsti in je po zaslugi založbe Didakta na voljo tudi v slovenskem prevodu. Resno priporočamo v branje.
Filip Florian je dve leti kasneje skupaj s svojim bratom Mateiem izdal nekakšen dopisni oziroma dialoški roman o ulični mulariji, ki je bil v Romuniji prav tako kritiško in bralsko sprejet z navdušenjem, vendar o tem žal ne morete biti obveščeni iz prve roke, ker romunščina pač ni RŠ komunikacijsko sredstvo. Zato pa toliko več navdušenja lahko delimo z vami o zadnjem romanu Filipa Floriana, Dnevi kralja oziroma »The Days of the King«, kot se glasi angleški prevod, ki je tudi tokrat služil v povezovanju vzhodnoevropskih literarnih kultur.
Pripoved literarizira Romunijo v devetnajstem stoletju, ki ji pride poveljevat in jo reševat iz krempljev korupcijskih ministrov, luknjastih makadamov in razcapanih vojakov s kaput ruskimi puškami, sam poveljnik dragoncev, plemič von Hohenzollern-Sigmaringen, ki privzame naziv Karel Prvi. Ker nobene vzhodnoevropske tegobe ne morejo konkurirati kariesu v modrokrvnih ustih, mu skozi nemirno Evropo premičnih vojnih viher iz Berlina sledi njegov zobozdravnik Joseph Strauss. Ta poseduje dve dragoceni dobrini - če odštejemo tisto, ki jo najraje deli z dekleti iz bordela Enajst joškic - mačkona Siegfrieda in napoj iz rdečih mušnic. Karlovemu vladanju Bukarešti sta oba v izdatno pomoč, prvi s svojimi psalmi, drugi z zaželenimi in prijetnimi učinki, in ne da propagiramo drogo.
Zgodba je pomembna, ker je zabavna in zanimiva, in čeprav je to morda tudi njen legitimni namen, nas ne zanima. Zanima nas fascinantno dejstvo, da zgodba ni pripovedovana, ampak da se pripoveduje sama. Pol leksikografsko pol enciklopedično nizanje podatkov, ki so med sabo pogosto brez vsake povezave, ustvarja mitičen svet, ki pa mu ni mogoče očitati ene same nerealije, izmišljije ali laži. Vse je tako, kot je v našem svetu, samo da je vse tako zelo drugače.
Nekateri Florianovo pisanje primerjajo z južnoameriškim magičnim realizmom, ampak s tem se res ne gre strinjati. Njegova literarnost je tako gosta, da Marquez ali Fuentes ne bi videla do svojega nosu v njej, in hkrati tako veliko bolj povedna od njunih fascinacij, da ji v neki točki vseeno morda lahko rečemo preprosto: zgodovina. Prav osvežujoče domača je, pristno vzhodnoevropsko zatežena, nekaj ima, čemur bi človek nazdravil in bil na to tako prekleto ponosen, pa čeprav je nekaj tisoč kilometrov stran in je vzhod v slovenski bralski krvi že bolj kot ne stvar spomina in nostalgije.
Komentarji
komentiraj >>