Vsak otrok potrebuje neprestanega vzgajalnega nadzorstva, sicer se neizogibno spridi. In skoraj neverjetno je, kako globoko lahko sega izprijenost tudi že pri nežni deci še predšolskih let. Poznamo mlade izprijence, ki še niso bili 6 let stari, pa so znali že beračiti, krasti, preklinjati, žganje piti, cigarete kaditi in poučeni so bili tudi že prav povoljno o občevanju z drugim spolom...
Vsak otrok potrebuje neprestanega vzgajalnega nadzorstva, sicer se neizogibno spridi. In skoraj neverjetno je, kako globoko lahko sega izprijenost tudi že pri nežni deci še predšolskih let. Poznamo mlade izprijence, ki še niso bili 6 let stari, pa so znali že beračiti, krasti, preklinjati, žganje piti, cigarete kaditi in poučeni so bili tudi že prav povoljno o občevanju z drugim spolom!
Vzgoja otrok ni nikoli ostajala le v domeni ožje družine; bila je in je javna zadeva. Da otrok zraste v samostojnega in človeški družbi koristnega človeka, je potrebno v mladosti poskrbeti, da je deležen take telesne in duševne vzgoje, ki mu bo to omogočila. Izobrazba, ki si jo pridobi v šoli, je vsekakor pomembna, vendar je pomembno tudi, da je zdrav, pošten in sposoben v svojem delu in vedenju. Skratka, naše najmlajše je potrebno obvarovati stranpoti, ki se pojavljajo v življenju. Tako je danes in tako je bilo nekoč. Za tiste, ki jim primerne vzgoje ne morejo omogočiti starši ali rejniki, mora to priskrbeti oz. dežela. Na Kranjskem je deželna vlada v tem oziru slabo delovala, kot je ugotavljal Fran Milčinski v svojem predavanju v Splošnem Slovenskem ženskem društvu leta 1907. Otroci brez staršev in tisti s prezaposlenimi starši so bili prevelik del prostega časa prepuščeni, cesti in z leti se nevarnosti za otroka množijo.
Poželenje po zabavah in po užitkih, po vrtiljaku in po kinematografu, po slaščicah in po cigaretah, mu postaja od dne do dne močnejše in mu od dne do dne raste tudi podjetnost in iznajdljivost za pridobitev potrebnih sredstev.
Najpomembnejše je zato otroke že od vsega začetka obvarovati pred kvarnimi vplivi okolja. Če to ni uspelo staršem, je naloga družbe, da otroka, ki se je izpridil, poskuša poboljšati, spraviti na pravo pot, usposobiti za pošteno in koristno življenje. Izprijenih otrok ne moremo obsojati, saj šele vzgoja naredi človeka; in tistega, ki vzgoje v življenju ni imel, pač ne moremo obsojati. Milčinski nadalje ugotavlja, da je reševanje te mladine dejanje samoobrambe družbe, saj ti potepuhi, požigalci, ti gnusni siloviti pohotneži in nevarne vlačuge naredijo premnogo škode. Da pa so si prisotne gospe lažje predstavljale, kako globoko lahko zaide otrok že v rosnih letih, jim je Fran Milčinski opisal nekaj takšnih primerov.
Milka N., v Ljubljano pristojna, je pričela krasti v svojem 13. letu. Kradla je denar, oblačila, perilo, knjige, namizno opravo, skratka vse, kar ji je prišlo v roke, goljufala je po štacunah in bila v svojem 16. letu že vdana v prostitucijo. Vse to je umevno, ako uvažujemo, da je njena mati tatica in goljufica, vdana pijači, in da je sama napeljevala hčer k dejanjem zoper tujo lastnino.
Jerica B. zanemarja šolo, se potepa in se je, stara komaj 11 let, spečala s svojim bratom. Matere nima več, a oče je slaboumen pijanec najnižje vrste.
Ivana K. se je pričela zgodaj vlačiti. Policija je dognala, da se je že v starosti 7 let pečala z moškimi. Še predno je dosegla 14. leto in bila prosta šole, je bil že parkrat policijsko kaznovana zaradi prostitucije. Strašno, kaj ne! Toda čujte njene družinske razmere. Njen oče, surov žganjar, je bil nad 20-krat že kaznovan zaradi tatvine, javne posilnosti, vlačuganja itd. Navadno je pod policijskim nadzorstvom. Vse, kar zasluži, zapije, in pride sploh le takrat domov, kadar mu je treba obleko prekuhati zaradi mrčesa.
Zaradi takšne vzgoje je lahko ostal otrok povsem izprijen. Deklet na cesto ni smiselno pošiljat, če se jih hoče prevzgojit; toda takšne tudi niso sodile v navadno šolo, kjer bi lahko pokvarile povsem poštena dekleta. Vendar jih ni možno preprosto pustiti na cesti, kjer bi bile še bolj izpostavljene vsem slabim vplivom, ki pretijo na mlada dekleta. Kam s takim deklicami, če dežela ni preskrbela za vzgajališča za izprijena dekleta, se je še spraševal Milčinski.
Ali naj jo spravimo v drugo pošteno družino, kakor smo spravili Milko N., ki je pa že tretji dan svojega bivanja pod novim krovom zmešala moža svoje gospodinje in ga skoro zapeljala v greh?
Pri fantih situacija ni bila nič drugačna. Ljubljana je sicer vzdrževala poboljševalni oddelek prisilne delavnice, ki naj bi skrbel za prevzgojo fantov in mladeničev do 20. leta starosti. Vendar pri svojem delu ni bil ravno vzor varstvene ustanove. Milčinskim je velecenjenim gospem na ciničen in slikovit način predstavil uspešnost delovanja te prevzgojne ustanove.
No, slednjič vendar nekaj, boste rekli, s čimur se lahko postavimo! Da, z našim deželnim poboljševalnim oddelkom se res lahko postavimo, približno tako kakor bi se lahko postavili s špansko inkvizicijo, s sežiganjem čarovnic, z natezalnicami in s sličnimi takimi kulturnimi znamenitostmi, ako bi jih še imeli.
In, da se izrečeno podkrepi s številkami, je govornik navedel še nekaj podatkov, do katerih je imel kot sodnik dostop in ki se nanašajo na omenjeno ustanovo. Ukvarjanje z gojenci je bila očitno bolj postranska zadeva te ustanove, saj je bila le del ljubljanski prisilnih delavnic, kjer pa so služili kazen povsem navadni hudodelci.
Od onih 23 v ljubljanski okoliš pristojnih korigendov, ki so se v letih 1898–1902 izpustili iz kranjskega poboljševalnega oddelka, le štirih nisem našel v našem kazenskem registru, da ne bi bili do konca leta 1905 zopet grešili zoper kazenski zakon in bili obsojeni. Pa še za te 4 ni dognano, ali niso morebiti medtem umrli ali se izgubili v svet! Ostalih 19 je v teh par letih, odkar so bili izpuščeni iz poboljševalnice, zakrivilo 18 hudodelstev in 63 prestopkov … Prava pravcata ironija torej, ako se ta hudodelska akademija imenuje poboljševalnica.
Nekaj let kasneje je Milčinski v posebni knjižici zbral nekaj izpovedi in življenjepisov mladih prestopnikov, kjer je v bran mladih prestopnikov postavil družinske razmere, ki so bile pri vseh podobno slabe, in v kateri kritizira družbo, da mladega grešnika sploh ne poskuša razumeti in jih prepogosto označi za nepoboljšljive. Hkrati pa je podal več primerov, kjer je trden sklep o poboljšanju kmalu zamenjala stara navada.
Pripeti se pogosto, da mladi grešnik kleči pred sodnikom, se joka, obljublja poboljšanje – solze, kes, obljube: vse je pristno in ni hlinjeno; pa prestopi prag sodne hiše in vse je pozabil in čez eno uro ali dve je že zopet v starem grehu.
Takšen prestopnik je tudi naslednji dečko, ki je svoje sklepe in želje strnil v pismu. Fant je bil tako prepričan v svoje poboljšanje, da si je celo sam odmeril dolžino zaporne kazni ob morebitnem naslednjem prestopku.
Gospod sodnik!
Prosim vas, ako bi me dali v kako prodajalno učiti, vam obljubim tele sklepe in jih hočem resno držati in biti mož beseda enkrat za vselej.
1. Da hočem vse ubogati, kar mi bodo rekli gospod (gospa).
2. Da ne bom nikdar nič vzel (samo tisto kar mi bodo dovolili gospod (gospa)).
3. Ako mi bodo kaj rekli ne bom nikdar nazaj odgovarjal ampak vse storil.
4. V nedeljo, kadar bo treba iti v cerkev, ne bom šel brez dovoljenja, ampak bom čakal, da mi dovolijo, ali pa prosil.
5. Ako bom pa še kaj takega napravil, me pa smete zapreti 5 ali še več mesecev.
In molil bom, da bom zvest v službi.
To se bom tudi storil.
Zanimivo pri tej zgodbi je, da se je fant res kratek čas uspel držati svoje zaprisežene obljube. Malega prestopnika je sodnik namreč poslal v uk k peku, kateremu je bilo priporočeno, naj mu ne zaupa opravkov z denarjem. Zgodba je tekla gladko. Pek je bil navdušen, takšnega vajenca še ni imel. Fant je bil izredno priden, ubogljiv in postrežen. Peku se je tako prikupil, da mu je že peti dan vajenstva zaupal raznašanje peciva, pri čemer pa je fante pecivo prodajal. Ko je mladi prestopnik nabral nekaj denarja, ga ni bilo več najti nikjer, za njim je ostala le košara brez peciva, njega pa so čez nekaj dni našli v Celju.
Milčinski je bil kot sodnik velikokrat soočen z mladinskimi prestopniki in se je veliko ukvarjal z razmišljanjem, kako spraviti že »pokvarjeno« mladino na pot poštenih članov družbe, za kar je tudi veliko naredil. V knjižici Mladih zanikarnežev životopis pa je Milčinski opisal postopek vzgajanja bolh, ki ga je prebral v nekem časopisu, in po katerem postanejo bolhe povsem ubogljive in pokorne, kot bi lahko postali, s pravilno prevzgojo, mali prestopniki.
Ameriški krotitelj bolh Nokes pravi, da so bolhe še precej inteligentne in da imajo dober spomin. Da se ukrote in izuče, se morajo najprej privaditi mirnemu sedenju. V ta namen jih postavi gospod Nokes pod steklen zvon. Tu ostanejo kake tri tedne in se v tem času popolnoma odvadijo skakati, ker se vedno boje, da se ne zadenejo v stekleno steno, katere s svojimi očmi ne morejo razločiti. Potem se bolha lahko nauči raznim drugim lepim stvarem. Vleče voziček ali pa hodi po drobni žici itd. Če bolha ne uboga, jo za nekaj časa obesi na majhen krožek iz žice, ki se priveže na nit. Tako ji zatre trmo.
In če lahko postanejo bolhe neškodljive, kako ne bi mogli ukrotiti človeškega bitja do te stopnje, da ne bi bil škodljiv skupnosti. Potrebno je vložiti le dovolj dela, znanja in potrpljenja.
Kocine je tokrat prispeval Janez Polajnar.
Komentarji
komentiraj >>