Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Quo vadis Evropa? Ob Godardovem Filmu socializmu. (2665 bralcev)
Torek, 18. 1. 2011
BorP



Film socializem, zadnje v vrsti filmskih del Godardovega video-esejističnega obdobja, ki ga je v devetdesetih v največji meri opredelil njegov monumentalni projekt Zgodovine filma, je filmska simfonija v treh delih. V njej se avtor podaja na obsežno avdiovizualno potovanje čez mitologijo in zgodovino Sredozemlja, rojstnega kraja evropske civilizacije.
Film socializem, zadnje v vrsti filmskih del Godardovega video-esejističnega obdobja, ki ga je v devetdesetih v največji meri opredelil njegov monumentalni projekt Zgodovine filma, je filmska simfonija v treh delih. V njej se avtor podaja na obsežno avdiovizualno potovanje čez mitologijo in zgodovino Sredozemlja, rojstnega kraja evropske civilizacije.

Kmalu po premierni projekciji na letošnjem festivalu v Cannesu je Film socializem naletel na burne odzive kritiške skupnosti, kjer so Godardu očitali vse od solipsizma do absurdno šifrirane filmske govorice. Olje na ogenj negativnih kritik sta prilila tudi njegov izostanek od tiskovne konference in zahteva, da se projekcijo opremi s podnapisi v tako imenovani »Navajo angleščini«, kar je nefrankofonsko občinstvo še dodatno odtujilo od sicer večjezičnega filma. Nekakšna popačenka angleščine namreč namesto lažjega razumevanja kompleksni filmski kompoziciji prej dodaja novo, zgoščeno plast pomena.

V prvem delu Filma socializma, podnaslovljenem »Des choses comme ça« oziroma »Stvari kot so«, se znajdemo na križarki, ki pluje po Sredozemskem morju in potnike vodi od enega do drugega prizorišča (evropske) zgodovine, zdaj turističnih atrakcij in karikatur svoje zgodovinske vloge: Afrika, Grčija, Neapelj, Odesa in Barcelona. Posnetkom neopredeljivega sinjega morja kontrast izrisuje notranjost ladje, ta sveti hram iskalcev ugodja in alegorija sodobne civilizacije, s svojimi diskotekami, kapelami, jedilnicami in kazinoji, med katerimi krožijo anonimna telesa odsotnih počitnikovalcev.

Nekateri izmed njih se dvignejo iz anonimnosti, a se spričo razdrobljene narativne linije nikoli ne razvijejo v celovite filmske like. To so redki iskalci zgodovinskih resnic, ki so sredi indiferentne mase ljudi prej videti kakor donkihoti. Takšna sta tudi ruska vohunka in upokojeni francoski policist, ki raziskujeta skrivnost med špansko državljansko vojno izginulega zlata.

Zlato je osrednji motiv prvega dela filma; v enem izmed začetnih kadrov na naslovnici časopisa beremo: »Zlom finančnega trga botruje porastu zanimanja za zlato.« Z njim in v njem vzniknejo duhovi sedanjosti in preteklosti. Iščejo ga vsi, a s to pomembno razliko, da se nekateri ozirajo po njegovih sledeh v tajnih arhivih Kominterne, drugi pa čakajo, da jim v roke pade iz jackpot avtomata. Na ladji se med drugim pojavijo tudi fotograf, melanholična Patti Smith s svojo akustično kitaro in francoski filozof Alain Badiou, ki v praznem ladijskem avditoriju komentira Husserlove tekste o geometriji.

Godard se od uporabe klasičnih režijskih prijemov še dodatno odmika z neskladjem med podobo in večplastno zvočno podlago, ki vključuje vse od trušča ladijskih motorjev do bučanja vetra, fragmentiranega govora in glasbe. V bogato vizualno paleto vključuje tako visokoločljiv in izčiščen video kot popačene posnetke, narejene s cenenimi kamerami, YouTube videe in besedne igre v mednapisih.

V drugem delu, imenovanem »Naša Evropa«, smo premeščeni v sodobno okolje podeželske Francije, na osamljeno bencinsko črpalko v lasti štiričlanske družine. V daljših, statičnih kadrih, ki umirjajo tempo prvega dela filma, se počasi razkrivajo medsebojna razmerja družine Martin, pogojena z neizprosnim izpraševanjem staršev - in njune nezmožnosti podati zadovoljive odgovore - o idealih francoske revolucije. Tu sta zaradi odločitve, da bo eden izmed članov družine kandidiral na regionalnih volitvah, tudi novinarka in snemalka lokalne televizijske postaje.

Hči Florine in sin Lucien si imeni delita z likoma iz Balzacovih Izgubljenih iluzij - knjige, ki jo smrtno resno prebira Florine, interpretka literarno-filozofskih tekstov in deklamatorka številnih aforizmov. Lucien z dirigiranjem nevidnemu orkestru, mrmranjem glasbe v spanju in reproduciranjem pozabljene »antične« pokrajine Renoirjeve slike pooseblja načelo »avtorstva«, s čimer se Godard vrača v lastno ustvarjalno preteklost, k francoskemu novemu valu. Fiktivni intervjuji in pastoralna scenografija spominjajo na nekatere Godardove filme iz šestdesetih: Masculin, feminine, Nori Pierrot in Week End. Morda »izgubljene iluzije« ciljajo prav na novovalovski film. In vendar portret obeh »otrok-idej« preveva občutek optimizma.

V sklepnemu dejanju simfonije, podnaslovljenem »Naša človeštva«, se vrnemo na križarjenje po Sredozemlju, ki pa zdaj postane estetsko presunljiv pastiš, spominjajoč na tiste iz avtorjevega poznega obdobja. Med podobe ladje in turistov vpadajo podobe krvave zgodovine 20. stoletja: holokavsta, Palestine, španske državljanske vojne in oktobrske revolucije. Hkrati so to tudi podobe zgodovine filma, odlomki iz del Eisensteina, Agnes Varda, Rosselinija, Chaplina, Daniela Polleta in drugih. Zdi se, da sta zgodovina in film končno dohitela ladjino pot »historične amnezije«.

In socializem? Godard v nedavnem intervjuju z evropskim eko-poslancem Danielom Cohnom-Benditom, akterjem študentskih protestov v Parizu leta 1968, trdi, da mu naslov predstavlja zgolj ohlapen smerokaz. Zato nas lahko kaj hitro zavede. Socializma v filmu tako ne gre iskati na vsebinski ravni, pač pa v kontekstu filmske produkcije, ki se z digitalno tehnologijo osvobaja ekonomske odvisnosti od studijev in financerjev, »lovljenje podob iz puščave« pa premešča v domeno vsakega posameznika. Avtorjevo sopostavljanje filmskih podob, najsibodo posnete z vrhunsko ali poceni tehnologijo, bi lahko oklicali za nekakšen socialističen režim njegovega filma.

Zaradi implicitne narave Godardove filmozofije, ki deluje po principu asociativnega umeščanja v miselni tok gledalca, se vsaka kritika Filma socializma neogibno naslanja na svobodo interpretacije. Po drugi strani je pogojena z zmožnostjo razbiranja avdiovizualnih šifer ter številnih literarnih in filmskih referenc ter citatov. Očitno pa je dejstvo, da Godard tudi pri osemdesetih ni izgubil svoje ostrine in odločnosti v eksperimentiranju s filmsko formo in govorico.

Film socializem, v katerem odmevajo nekateri ključni problemi 21. stoletja, zlom finančnega trga in vprašanje intelektualne lastnine ter zgodovinske in aktualne povezave med tragedijo in demokracijo, je ena izmed njegovih najradikalnejših stvaritev do sedaj. Prispodoba ideološkega babilonskega stolpa, v katerem umira dekadentna civilizacija, skozi prizmo Godardovih zgodovinsko-političnih obsesij in nagajivih, včasih nesmiselnih in kontradiktornih poigravanj, ki se zaključijo z udarnim »No Comment!«

Odrezava prekinitev vsakršne nadaljnje razprave morda ne meri toliko na avtorjev odpor kot na neko obče stanje stvari; ali, če si sposodimo misel iz filma: »Vstopili smo v digitalno dobo, v kateri se bo človeštvo iz različnih razlogov soočalo s problemi, ki ne bodo ponujali razkošja, da bi jih lahko izrazili.«

Po filmskem Sredozemlju je križaril Bor.



Komentarji
komentiraj >>

Despite perineal spironolactone can voiceless, phytanic hot.
ueyyefa [16/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>

Microscopic key, cancerous entirely atheromatous alkaline neoplasms.
uzirofirenu [16/10/2018]

[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>