Pretekli torek je vlada Republike Slovenije objavila, da je v skladu z napovedmi izdala novo referenčno obveznico v vrednosti 1,5 milijarde evrov. Z njo bodo financirali državni proračun. Novica je med bolj suhoparnimi, predstavila je le dejstva, javnosti pa, kot po navadi, ni seznanjala z mehanizmi državnih obveznic oziroma kako te krijejo zakonita plačilna sredstva, ki jih sicer poznamo kot 'keš'.

Zmeda se je nadaljevala tudi v komentarjih bralcev, obvezna tretjina je v profanem jeziku obtoževala komunistično zalego, neka bralka pa se je upravičeno spraševala, kaj sploh so državne obveznice, ali so to novi 'pufi'? Zmeda je zagotovo upravičena. Strokovni krogi našo gotovino - torej evre - imenujejo s skovanko fiduciarni denar ali 'fiat denar'. Slovenski jezik nima primerne sopomenke za ta izraz, če bi pa bili dlakocepski, bi jo lahko prevedli kot 'legalni denar brez kritja'. Denar je torej le papir, krit z državno obveznico - torej obljubo, da bo država v prihodnosti ustvarila gospodarsko rast, ki bo upravičila izdajo denarja. Denar seveda poseduje arbitrarno vrednost, saj ga država sprejema za plačilo davkov, ljudje pa ga sprejemajo za plačilo svojih storitev.

Ta pojav se je začel razvijati v devetnajstem stoletju, končno podobo pa je dosegel v dvajsetem, ko so praktično vse sodobne države postopno opustile srebrni in nato še zlati standard. Zgodovinsko gledano je postalo zlato surovina šele po propadu dogovora v kraju Bretton-Woods v Združenih državah Amerike leta 1971, vse dotlej je bilo zlato denar, dolar pa je dosegel status tako imenovane trde valute, ker je Amerika obljubljala, da ga je mogoče na državni ravni menjati za zlato. Leta 1944 so zmagovalci druge svetovne vojne v Bretton-Woodsu dosegli dogovor, da bo dolar zaradi svoje podkrepljenosti z zlatom deloval kot svetovna rezervna valuta, zaradi česar bo lahko reguliral fiksna menjalna razmerja med ostalimi valutami. Od podpisnic sporazuma se je pričakovalo, da bodo svoje bankovce izdajale odgovorno in v skladu s pravili. A te je zagotovo kršila Amerika, kar se je nedvomno pokazalo, ko so Francozi leta 1971 dolarje poskusili unovčiti za zlato. Tedaj je sporazum preprosto propadel. Že pred tem sta iz njega enostransko izstopili Švica in Nemčija, saj s svojim gospodarstvom nista želeli financirati deficitov, ki si jih je Amerika nakopičila s svojo kolonialno politiko. Vojno v Vietnamu je namreč plačevala s tiskanjem novega denarja.

V praksi zlata za dolarje nisi mogel dobiti, lahko pa si dosegel, da so zlate palice premestili v sobo z imenom tvoje države. Za tem je bil dober razlog, trdnost dolarja je Američanom dopuščala, da so ga uporabljali v zunanji trgovini. Blagovna menjava in trgovinski primanjkljaj sta se nekoč merili v odtekanju ali pritekanju dragocenih kovin, sedaj pa so mnoge države začele sprejemati tudi bankovce. Še več, uporabljati so jih začele tudi v medsebojni trgovini.

Če stopimo še korak nazaj v zgodovino, lahko opazimo, da vrednost zlata ni bila ocenjena z legalnimi plačilnimi sredstvi, ampak se je njegova vrednost določala v razmerju s srebrom - za 16 gramov srebra si dobil 1 gram zlata. Ta sistem se je imenoval dvokovinski standard. V času pred 19. stoletjem je veljal v popolnoma vseh državah na svetu. Z drugimi besedami: Rusija je kovala svoje novce, vendar so bili ti na podlagi svoje teže popolnoma primerljivi z novci, ki so jih izdajale Združene države Amerike. Dvokovinski standard je omogočal konvertibilnost valut in posledično trgovanje v času, ko trgovinski dogovori med državami še sploh niso obstajali.

Med prvimi je dvokovinski standard odpravila Anglija, zlato pa začela ocenjevati na podlagi funt šterlinga. Z uvedbo zlatega standarda se je zlato začelo ocenjevati v denarju - tedaj je bilo bolje rečeno, da se je denar ocenjeval v zlatu. Do fiduciarnega denarja je bil tedaj le še korak, potrebno je bilo odpraviti kritje z zlatom. Britanski Imperij pa je tako dosegel, kar sedaj uspeva Združenim Državam Amerike. Svoj papirnati denar je kot protistoritev ponudil kolonijam za njihove naravne vire.

Svet je pojav papirnatega denarja še opazoval s skepso. Največjo oviro Britanskim podvigom je predstavljala na dvokovinskem standardu osnovana Latinska monetarna unija, katere temeljna članica je bila Francija. Od leta 1865 je romansko govoreče narode in mnoge neuradne pristopnice, med katerimi sta bili tudi Rusija in Srbija, združevala v unijo s standardiziranimi zlatniki in srebrniki, ki so bili popolnoma konvertibilni. Ta unija se je uradno končala šele leta 1927, ko so vse njene članice prepoznale prednosti fiduciarnega denarja.

Ta daljši izlet v zgodovino nas pripelje do sodobnega časa. Zlat cekin lahko skrijete v nogavico in po 100-ih letih se njegova vrednost ne bo porazgubila. Skušajte v nogavico skriti 100 evrov in zanje boste dobili le še kos kruha. Fiduciarni denar je namreč podrejen obrestnemu obrestovanju, ki ga javnost pozna kot inflacijo. Vsak bankovec je le dokument centralne banke, ki mora biti zaradi negotove obljube o prihodnji rasti bruto domačega proizvoda, ki jo nudi državna obveznica, primerno poplačan. Obrestno obrestovanje je eksponentna funkcija, ki v naravi obstaja le kot epidemija, naravni konec te pa je vedno smrt, ki ponovno vzpostavi ravnotežje. Vendar smo obrestno obrestovanje postavili za temelj ekonomije, bankroti držav in odpisi dolgov pa za današnje pojme ostajajo nekaj nezaslišanega.

Fiduciarni denar ostaja neviden mehanizem bogatenja, v globalnem svetu kjer države ne izdajajo svojega denarja ampak zato pooblaščajo centralne banke, ki jim denarja ne tiskajo ampak posojajo za obresti. Ko država potrebuje finančno injekcijo, poveča javni dolg. Količina denarja v obtoku se poveča, njegova vrednost pa pade. Kdor ga potroši prvi še uživa njegovo visoko vrednost, padec njegove kupne moči pa čutimo vsi državljani, ki v kleti nimamo tiskalnih strojev.

Komentiral je Luka T.