V četrtek, 13. januarja, sta v sklopu predavanj Delavsko- punkerske univerze predavala svetovalec Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za socialno področje, trg dela in migracije Goran Lukič ter predsednik sindikalne konference samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in informiranja pri sindikatu GLOSA Denis Miklavčič. Prvi je predavanje z naslovom: »Kapitalizem po slovensko - stari vzorci, novi obraz(c)i« namenil problematizaciji vse hujše pavperizacije delavskega razreda v Sloveniji. Drugi je predavanje z naslovom »Ko svoboda postane suženjstvo« posvetil problematiki samozaposlenih delavcev v Sloveniji.

Goran Lukič je predavanje začel z zgodbo dveh sestradanih bolgarskih delavcev, ki sta se pred časom zatekla na Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Dober mesec pred tem sta prišla v Slovenijo v upanju na boljši zaslužek. Namesto pričakovane redne zaposlitve z zagotovljeno socialno varnostjo sta doživela mesec dni brezplačnega dela od jutra do večera in spanje v kokošnjaku. V Sloveniji je v zadnjih letih podobnih izjemnih primerov vedno več, saj trendi ultraprekarizacije vse večjega števila zaposlitev in uničevanja mehanizmov socialne države puščajo prosto pot zaskrbljujoči tendenci, ki bi lahko tovrstne izjeme spremenila v pravilo.

V nadaljevanju se je predavatelj posvetil ekonomskim in političnim vzrokom, ki so v obdobju tranzicije pripeljali do sedanjega nevzdržnega stanja delavskega razreda v Sloveniji. V 90ih letih se je začel proces privatizacije, ki je postopoma privedel do koncentracije lastništva, kapitala, moči in krčenja javnega sektorja na račun rasti privatnega sektorja. Te procese sta obenem spremljala poslabševanje položaja delavskega razreda in pospešena rast brezposelnosti.

V nadaljevanju vedno bolj intenzivnega procesa privatizacije so menedžerji namesto v vlaganje v razvoj podjetij vse svoje moči usmerili v intenzifikacijo izkoriščanja delovne sile. Slovenija je zato danes pristala na prvem mestu po intenzivnosti dela v Evropi.

Medtem ko se je premoženje koncentriralo v rokah ozke elite, so delavci delali vedno bolj intenzivno, v vedno težjih in vse bolj stresnih pogojih, kar je rezultiralo v vedno večji iztrošenosti delavcev in poslabševanju zdravja delavstva.

V proces tranzicije so se tudi slovenske vlade vključile skorajda izključno kot zastopnice interesov kapitala. Že leta 1996 je vlada LDS delodajalcem, ki so tarnali nad prevelikimi stroški dela, ki naj bi bili krivi za njihovo nekonkurenčnost, dobrohotno odgovorila s tem, da je zneske socialnih transferjev znižala za polovico. Tudi vlada SDS je kasneje s poskusi uvedbe enotne davčne stopnje, ki so bili le s težavo zavrnjeni, pokazala svojo dosledno vdanost neoliberalnim dogmam.

Predavatelj je zaključil z opazko, da se situacija danes, ko je na oblasti domnevno levo usmerjena vlada, ni prav nič izboljšala, temveč se je v mnogih pogledih še poslabšala. Soočeni smo z izpraznjeno pokojninsko blagajno, krčenjem izdatkov za socialne transferje in uvajanjem zakona o malem delu, ki še pospešuje proces prekarizacije zaposlitev.

Skratka, uničujoče tendence funkcioniranja kapitala in vladni ukrepi, ki tem tendencam dopuščajo prosto pot, temeljijo zgolj na novih obrazcih starega vzorca intenzifikacije izkoriščanja delovne sile.

Gorana Lukiča je v nadaljevanju na predavateljskem stolčku nadomestil Denis Miklavčič. Na začetku predavanja je pozornost usmeril na vse bolj pereč trend ukinjanja delavskih pravic prek samozaposlovanja. V državah, v katerih se ekonomsko odvisni samozaposleni ne opredeljujejo kot zaposleni, obstaja čedalje večji delež evropskih delavcev brez varstva. Tako pridejo delodajalci do cenene delovne sile brez kakršnih koli obveznosti, država pa zmanjša število brezposelnih in razbremeni socialne transferje. Brezposelnemu, ki je brez sredstev za preživljanje in možnosti zaposlitve, tako ne preostane drugega, kot da se samozaposli in prevzame nase vse stroške in tveganje. S tem se odpre pot v ekonomsko suženjstvo.

V nadaljevanju je predavatelj podrobno opisal nezavidljiv položaj samozaposlenih na trgu dela. Samozaposleni mora zagotavljati vrhunske storitve za ceno študentskega dela, saj se znajde v konkurenci zaposlenih, ki se lahko v celoti posvečajo svoji stroki in dumpinški ceni študentskega oziroma malega dela. To pa je pot v socialni dumping, saj lahko le na račun lastne socialne varnosti, dopusta, prehrane in strokovne rasti zniža lastno ceno dela, da sploh pride do dela, kaj šele plačila za svoje delo.

Samozaposleni je v sektorski opredelitvi obravnavan kot delodajalec, saj sam sebi zagotavlja delo. Ko pa takšno osebo pogledamo v njegovem delovnem okolju, vidimo, da dela prav tako kot zaposleni delavec, torej ga ne moremo videti drugače kot delavca. Nemalokrat dela skupaj z zaposlenimi na popolnoma enak način, s tem da mu naročnik odreja delovni čas, način dela in plačilo za delo. V pogodbenem odnosu pa je izenačen z naročnikom, kar pomeni, da nima posebnega pravnega varstva, ki izhaja iz podrejenega pogodbenega razmerja.

Delovna inšpekcija se s samozaposlenimi ne ukvarja, saj ne spadajo pod delovnopravno zakonodajo, čeprav opravljajo delo z vsemi elementi delovnega razmerja. Ker samozaposleni ni opredeljen kot delavec, se lahko sindikalno organizira tako rekoč le v ilegali. V nasprotnem primeru je sindikalno povezovanje samozaposlenih lahko opredeljeno kot kartelno dogovarjanje. Ključni dejavnik težav samozaposlenih pa je obravnava njihovega prihodka kot dobiček iz dejavnosti in ne kot plačilo za delo. Posledično so samozaposleni diskriminirani pri pravici do nadomestila prihodka v primeru brezposelnosti, bolniški nezmožnosti za delo, otroškem varstvu, davkih, bančnih kreditih in drugih potrebah.

Za konec je predavatelj nakazal možno pot do odprave diskriminacije samozaposlenih. Te bi bilo smiselno umestiti v delovnopravno zakonodajo na tak način, da bi morali do samega sebe izpolnjevati obveznosti iz Zakona o delovnih razmerjih. Na tak način bi prišli do argumentirane cene dela in posledično do dumpinške meje, ki bi jo moral nadzorovati Urad za varstvo konkurence. Tako bi si samozaposleni tudi obračunal plačilo za delo, prihodek, ki bi presegal primerljivo plačo, pa bi bil dobiček. S tem bi samozaposleni dobil v roke orodje, s katerim bi si izboril človeka vredno življenje na današnjem trgu dela.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla Razredni boj po razrednem boju bo 20. januarja, ko bo na sporedu predavanje Stipeta Ćurkovića z naslovom »Lažne smrti razreda«.

Poročilo je napisal Sašo Furlan.