V Metamorfozah°1: Lov Dianine puščice tokrat z vprašanjem lova zadevajo obilico tematskih tarč, saj se s to tematiko neposredno povezujejo tako problematika človeškega odnosa do narave, do lastnega telesa, do varstva narave, prehrambenih etičnih vprašanj, kot tudi širša vprašanja oblasti, korupcije, pohlepa in drugačnih anomalij in deviacij »najbolj kultiviranih«.
Režijski problem, ki v realizaciji predstave ostaja nerazrešen, je predvsem, kako tako široko tematiko zagrabiti in relevantno prezentirati.
Vstop v odrsko konstelacijo nove predstave Bare Kolenc Metamorfoze°1: Lov je zares obetaven. V polmraku se gledalec med iskanjem svojega prostorčka med zvoki in objekti počuti kakor izgubljen v gozdu. Scenografija, ki tokrat poseže močno preko odra in se zareže v celoten gledališki topos skupaj z avditorijem, je delo vizualnih umetnikov iz Benetk – Ateja Tutte, Estevana Bruna in Neila Barbisana.
Predimenzioniran iznakažen propeler, umeščen na sredino tribune, pod katerim v krzno zaviti ležijo igralci, takoj ustvari vtis postapokaliptične mrakobe. Prazno omizje pred v ospredje pomaknjeno belo steno in še nekaj iz tal rastočih nedefiniranih platojev skonstruira izredno dinamično in neklasično gledališko prizorišče. Grajenja specifične atmosfere, ki je doseženo tudi z netipično razporeditvijo gledalcev, se sicer pri avtorici spomnimo že iz njenih preteklih predstav, na primer Atelje izpred dveh let.
Opisan dinamičen gledališki poligon se avtorica tokrat nameri naseliti z metamorfizirajočimi prizori, povezanimi z lovom. Metamorfoza°1: Lov naj bi bila le prva v nizu širšega konceptualnega sklopa predstav, pri čemer naj bi tako ta kot vse prihodnje, kljub spogledovanju z Ovidijem, razpirala tudi aktualna družbena vprašanja. Dianine puščice tokrat z vprašanjem lova zadevajo obilico tematskih tarč, saj se na to temo neposredno navezuje tako problematika človeškega odnosa do narave, do lastnega telesa, etičnih vprašanj v zvezi s prehranjevanjem, kot tudi širša vprašanja oblasti, korupcije, pohlepa in drugačnih anomalij in deviacij tistih »najbolj kultiviranih«.
Režijski problem, ki v realizaciji predstave ostaja nerazrešen, je predvsem, kako tako široko tematiko zagrabiti in relevantno prezentirati. To želi avtorica razrešiti s tremi žanrsko in pomensko heterogenimi reprezentacijskimi enotami. Prva je dramsko-gestična skupina poslovnežev, ki jo zastopajo Ana Hribar, Sandi Pavlin, Viktor Meglič in Lehel Šoltiš. Nanjo se prilepi pretežen del vsebinskih variacij.
Igralci v pretirani maniri za pogrnjenim omizjem, tem najbolj kulturnim dispozitivom, preizkušajo meje človekovega divjaštva v svoji najbolj »žlahtni« obliki. Kljub nekaterim domiselnim formalnim koreografsko-gestičnim rešitvam, ki četverico po vojaško poenotijo, pa je po vsebinski plati njihova vloga preeksplicitna karikatura. Njihov lik se dobesedno navezuje na resnično zgodbo o helikopterski nesreči visokih političnih veljakov, ki so v Sibiriji iz višine ilegalno lovili ogroženo divjad. Kot takemu se mu ne uspe izteči v relevantno družbeno kritiko, ampak s potenciranjem že tako ekstremne situacije zapada v moraliziranje.
Žanrsko kontrastna tej eksplicitni dramski in verbalno nasičeni strukturi je dvojica gibalcev s psom, ki prezentira antično mitološko sfero in naj bi simbolno zaokrožila temo. Rado Jauševec predstavlja z naravo idealno spojenega lovca, naravnega človeka, nemi ideal, ki skupaj z lepo, v belo kombinežo odeto Manco Krnel Hess sestavita skorajšnjo strukturo kakega romantičnega baleta. Mistična in simbolična težnja, dosežena tudi z vizualnimi triki, kakršno je posipanje sladkornih zrn po odru, pa v prej ustvarjen hiperrealen prostor vdira kot tujek. Oba svetova se nista zlila v nadrealistični metamorfni spojek, ampak sta ostala dva povsem heterogena svetova, med katerima so se trgale tudi asociativne vezi zaradi žanrske nekompatibilnosti.
V tem vrvežu mithosa in logosa so se zvrstile prav vse teme, ki jih lahko asociativno povežemo s pojmom lova – od klasičnega pogojevanja Pavlova do ljubezenskih združitev mitološkega para, pa do odiranja kosa krzna, kamor je bilo zašito meso. V to reprezentativno-simbolno shemo, ki je želela povedati vse hkrati na vse načine hkrati, pa je vdrla še tretja žanrsko avtonomna reprezentacijska enota. Ostarela balerina Lane Stranič je na dvignjenem odru z ogledali izvajala erotični striptiz. Tu naj bi se vključil še performativni element, pri katerem vdre realno telesa. V meso ženske kot erotičnega objekta se še bolj krvavo zareže realno, ko se razkrije nekompatibilnost starosti telesa z vlogo seksualnega objekta in tako razpre razkrajajočo minljivost.
Tako heterogene teme sicer imajo neko rdečo nit, a zgolj toliko, da predstava deluje kot kuratorsko urejena razstava, ki pa je časovno simultana in zato ne le neobvladljiva, ampak se izmika skupni poanti. Vsi ti raznoliki žanri in preobilica problemov, ki jih avtorica želi tematizirati, pa se redko preobražajo drug v drugega po principu metamorfoz, ampak bi radi obstali vsak kot celota. Zato predstava, ki ima sicer tako v uprizoritvenem kot v vsebinskem smislu ogromno potenciala, deluje spektakelsko, saj bi rada izkoristila vse adute hkrati.
V spektakelski prenasičenosti pa ravno zaradi neobvladljivosti dogajanja obstaja prostor za male lapsuse in naključja. Enega takih mi je tik pred koncem zagodel igralec-kuža, ki je pred mano izbruhal vsebino želodca in jo potem nonšalantno pojedel nazaj.
Žrtev spektakelskega lova je bila Pia Brezavšček
Komentarji
komentiraj >> Re: Uplembe metamorfnega lova
Konečnik [21/01/2011]
Komik Rulez!
odgovori >>
Re: Uplembe metamorfnega lova
kinka [21/01/2011]
kako? z delom!
odgovori >>