Bili smo v dilemi in iskali smo novo, glavni povod pa je bil kot že ničkolikokrat do zdaj prazen prebavni trakt, ki ga je bilo treba napolniti preden izčrpamo še zadnji kanček energije. Gastroraziskovalni pohod smo si zastavili v centru Ljubljane, kar je predstavljalo manjšo težavo, saj so nas gostile že mnoge centralne oštarije.

Pri Prešernu smo se najprej kanili nameniti na nasprotni breg Ljubljanice in začeli moleti rdeče nosove med tista vrata, kjer se izza njih utegne prikrasti kakšen mamljiv vonj. Na pot nam je najprej prišel Abecedarium, vendar nas je razočaral z novico, da se pri njih na bon ne moremo več prehranjevati. Naslednja tarča je bila Stara mačka, ki pa jo je začela ograjevati gradbinska ograda in je bila tako gradbinsko izvzeta iz kulinarične ponudbe ljubljanskega centra.

Ni nam preostalo drugega, kot da se čez Šuštarski most ponovno odpravimo na tisti breg Ljubljanice, kjer smo začeli. Švignili smo jo mimo NUK-a in se naravnost zaleteli v Križanke, se previdno ozrli po kamenju ter vstopili skozi rahlo skrita vrata.

Plečnik in njegov hram, hmmm ... Definitivno je takoj, ko smo vstopili, v nas zavel nek žlahtni duh časa. Bil je bolj vizualne narave, v obliki starega, po jusu narejenega težkega šanka in ogromnega avtomata za kavo. Tudi osebje je s svojo ustrežljivostjo in prijaznostjo ter tudi po starosti izžarevalo energijo, ki jo danes le stežka najdemo po restavracijah, ki nas hranijo na bon.

Pajek je že dodobra napletel mreže v želodcih, ko smo se končno usedli. Na izbiro so nam dali štiri kosila, namenjena za tisti dan, in ponudbo po izbiri. Na njej se vedno najde kaj za tiste, ki jim pripravljena kosila ne dišijo ravno, ampak mi smo ostali v območju izbire kosil.

Odločili smo se, da ne bomo diskriminatorni pri hrani in smo naenkrat ubili kravo in prašiča, ki sta se tokrat znašla v inkarnaciji maslenega zrezka. Del žrtvovane krave se je verjetno v obliki jušne kocke znašel še v juhi z rezanci, ki jo je plemenitil peteršilj. Poleg prej omenjenega zrezka so nam priložili še krompir, tokrat v mučkani pire obliki, zraven pa je bilo še nekaj na maslu bazirajoče omake. Da v prebavnem traktu ne bi bilo samo živali in gomoljnic, nam je pripadla še zelena solata, ki je po začinjenosti zadostovala jedčevemu okusu.

Res smo bili lačni in porcija res ni bila skromna. Že po jušnem delu in delu, ki je zajemal glavno jed, smo bili pošteno siti. Vendar je temu sledila še sladica. Sestavljali so jo orehi in nekakšno testo, ponujala pa je vso sočnost, da se žleze, ki proizvajajo slino, ne bi preveč namučile.

Tako obloženi smo bili prisiljeni ždeti za mizo še vsaj kakšnih petnajst minut do pol ure, saj nam polni želodci niso dopuščali hitrega vstajanja. Seveda nam ob tem pretkani natakar ni pozabil ponuditi kave.

Torej, če ste lačni ne samo kulture, ampak kar tako, na dnevni bazi, vas Plečnikov hram vsekakor ne bo pustil lačnih. Velja pa omeniti, da tudi s ceno bona ne pretiravajo. Bodi dovolj za ta petek.

Za vas se je za obloženo in pogrnjeno mizo v zavetju Plečnika gostil Franci.