Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Med budoarjem De Sada in nekim drugim budoarjem (Filozofija v budoarju: samoukinitev v treh dejanjih) (1929 bralcev)
Ponedeljek, 24. 1. 2011
Sonja Zlobko



Ne gre spregledati, da je bila reteatralizacija prejšnje produkcije naslovljena po De Sadovi knjigi, ki artikulira moralno in seksualno svobodo posameznika ter poziva k smoukinitvi naučenih »okov izmišljenih vrlin«. Razlog bi morda bil ravno v enakosti postopkov, ki zaznamujejo takšen proces. Seciranje lastnih prepričanj, razumevanje mnogoterih možnosti, brskanje po reliktih razočaranj s ciljem odkriti nekakšo praktično verjetje v svoje početje in golo pozicioniranje po ključu 'Človek kje pa ti stojiš?
Samoukinitev kulturnega zavoda E.P.I Center po 13 letih delovanja je bila tridnevno slovo, pospremljeno z video-projekcijami, razstavo, zvočnimi dokumenti in performansi. Tekom trinajstih let je kolektiv, katerega ustanovitelji so Sebastjan Horvat, Nataša Matijašec in Petra Veber, preizpraševal meje gledališča kot prostora, besede in podobe. Sodelovali so z mnogimi umetniki, med njimi so Jernej Lorenci, Mare Bulc, Ivana Djilas, Tomaž Grom, Drago Ivanuša in drugi. Prejeli so nekaj nagrad in zaznamovali slovenski gledališki prostor. 13 let je dolga doba, ki napolni časovno premico s precej faktografije in jo teh nekaj odstavkov ne bi preneslo. Zato je bolje, da se osredotočimo kar na dogodek sam.

Ne gre spregledati, da je bila reteatralizacija prejšnje produkcije naslovljena po De Sadovi knjigi, ki artikulira moralno in seksualno svobodo posameznika ter poziva k smoukinitvi naučenih »okov izmišljenih vrlin«. Razlog bi morda bil ravno v enakosti postopkov, ki zaznamujejo takšen proces. Seciranje lastnih prepričanj, razumevanje ponujenih možnosti, brskanje po reliktih razočaranj s ciljem odkriti nekakšo praktično verjetje v svoje početje in golo pozicioniranje po ključu 'Hej! Človek kje pa ti stojiš?'. Trije performansi Don't try this at home Maksa Sorška in Petre Veber, HH Sebastajana Horvata in Elisabeth 3 Nataše Matjašec so bili retrospektivni odmevi prejšnjih produkcij in hkrati zdajšnje stanje performerjev v odnosu do kolektiva oziroma kulturnega zavoda E.P.I Center.

Sorškov performans je bila brana osebnoizpovedna zgodba zdravstvenih tegob, katere protagonist je nag stal pred nami. Branim diagnozam navkljub smo diagnozo lahko postavili sami. Golota bi lahko pomenila afirmacijo zgodbe, a zdelo se je predvsem to, da je nag moški, takšen kot je, stopil pred nas v duhu razkrinkanosti. Horvat je imel lastne karakoke, na katerih je odpel več dobro poznanih hitov Let It Be, The Winner Takes it All, My Way, Shine on You Crazy Diamond in The Show Must Go On. Ob veliki meri zafrkljivosti je bilo vendarle čutiti cmok v grlu ob slovesu. Nataši Matjašec pa je ob zvočnih posnetkih Elizabethe in Elizabethe 2 cmok iz grla izginil in se prelevil v šmrkavi jok.

Kot da bi v njihovemu lastnemu budoarju, kot sobi zaupnih obiskov, sprejemali obiskovalce in jim predočili zakotnosti odhajanja. Kolikor čustveno je že bilo so trije performerji pomahali v slovo E.P.I. Centru. Kolektiv se je samoukinil zaradi osebnih razhajanj v skupini in kaj drugega ostane kot pa iz lastnega teatra napraviti pravi teater. A še pred kratkim je v koprodukciji E.P.I centra nastalo nekaj dobrih uprizoritev. Za osvežitev spomina so to Manifest K., Raztrganci, za katero so prejeli Borštnikovo nagrado, Utopija 1 in 2 ter druge. Ne vem koga parafraziram, a kot je ta nekdo rekel, lepo je, če padeš v svojemu zenitu.

Hkrati pa dogodek predstavlja tudi lastno produkcijsko arhivacijo. Na mestu si je postaviti vprašanje, kako poskrbeti za arhivacijo neodvisne produkcije? Institucije vzamejo v obzir namreč tista dela, ki so nastala v produkciji teh institucij. Tista najbolj očitna institucija, pristojna za arhivacijo teh del - Slovenski gledališki muzej, pa arhivira dela nastala v gledališčih, ki jim preko finančnih virov dirigirajo državni organi. Odgovor je na dlani - v kolikor tega ne počno sami, do arhivacije verjetno sploh ne pride. Če problematiziramo naprej, se pri učinkoviti arhivaciji ukvarja z raznovrstnostjo zapisa na medije, katalogiziranjem in shranjevanjem. Kakšna škoda, da ponavadi takšni arhivi ostanejo v hermetičnih krogih lastnikov. Ob množici kulturnih dogodkov potemtakem veliko del uide skozi cedilo spomina.

Tridnevni dogodek je reteatraliziral gledališka dela z dveh aspektov. Spomin na epicentrove produkcije so obudili video posnetki gledaliških del, spremljajoča razstava pa je s plastificiranimi zapisi konceptov in fotografijami odkrila proces ustvarjanja teh del. Ob tem so tudi performansi luščili plasti spomina z navezovanjem na prej izvedene ali načrtovane projekte. Saj, ko je konec vsega, se ljudje ponavadi srečujemo ravno s prikaznimi naseljenimi v naših mislih. Tezaver E.P.I Centra ni mali, tako so dogodki ob samoukinitvi širili tudi vedenje o njihovih produkcijah, katerih nekateri obiskovalci nismo podrobno poznali.

Tri dni zapored je Španske borce obiskovala Sonja Zlobko.


Komentarji
komentiraj >>