Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CROCODILES: Sleep Forever (Fat Possum, 2010) (ponovitev 2. 2. 2011 ob 00.30) (1895 bralcev)
Sreda, 26. 1. 2011
Recky



Sleep Forever je simpatična zvočna stvaritev, ki bo poslušalca dolge
kilometrine, s svojimi citati boljše preteklosti verjetno spomnila na
marsikateri bend izpred dvajsetih ali več let. Mlajšim zvedavim ušesom pa
lahko Krokodila predstavljata dobro izhodišče za raziskovanje in kopanje po
bogati zapuščini noise pop-a. (v celoti!)
* Britansko post-punk obdobje osemdesetih že dobro desetletje ostaja vir navdiha za številne bende z obeh strani Atlantika. Nekoliko presenetljivo pa je dejstvo, da so zvočne elemente tistega časa bistveno bolj zanimivo, navdahnjeno in času primerno, v svoj zvok vpletale ameriške zasedbe. Spomnimo se izjemnih prvencev The Strokes, Black Rebel Motorcycle Club ali Interpol s prve polovice preteklega desetletja ali aktualnih bendov, ta čas zelo vročih The National in LCD Soundystem, če izpostavim le nekatere. Nekaj podobnega predstavljata tudi pevec Brandon Welchez in kitarist Charles Rowel, ki tvorita avtorsko jedro lo-fi dua Crocodiles, katerega drugi album Sleep Forever bomo podegustrirali v nocojšnji Tolpi.

Fanta prihajata iz vojaškega okolja mesta San Diego. Ta je prepojen z militarizmom, rasizmom in homofobijo na eni ter mizerno džanki sceno na drugi strani, ki ambicioznim, dobronamernim mladcem ne ponuja veliko. Welchez in Rowel sta se v najstniških letih spoznala na anti-naci shodu in ugotovila, da jima pobeg iz obeh skrajnosti mesta ponuja le glasba. V tistem obdobju sta ustanovila skupino The Plot To Blow Up The Eifel Tower, ki pa je ostala znana le v okvirih lokalne scene, kolikor jo je pač bilo.

Pod imenom Crocodiles sta se pojavila aprila 2008, njun prvenec Summer Of Hate pa je izšel leto kasneje. Pri tem je presenetljivo, da je bil izdan pri založbi Fat Possum, ki si je svojo reputacijo odlične založbe prislužila predvsem z izdajanjem inovativnega bluesa. Krokodila s svojim minimalističnim kombiniranjem krauta, shoegazea (izg. Šugejza!!) in disco-punka nekako ne sodita v njihov koncept izvajalcev, a očitno so pri Fat Passumu le verjeli v njun potencial. Čeprav je bila Summer Of Hate bolj kot ne dolgočasna, turobna plošča, ki je le na trenutke namigovala na potentnost benda, je vendarle vzbudila pozornost glasbenega časopisa Rolling Stone. Ta jih je vzhičeno najavil kot: »Dobrodošli v art-punk renesanso!«. Dodatno pozornost in šušljanja o bendu so dvignili tudi razni glasbeni blogi, turneje s Holy Fuck in The Horrors po Ameriki in Evropi, padale so primerjave s Suicide, Velvet Underground, Primal Scream, Jesus & The Mary Chain in drugimi ...

Drugi album Krokodilov je pričel dobivati svojo zvočno obliko v začetku lanskega leta. Dvojec Welchez in Rowel se je z novo izbranim producentom Jamesom Fordom odpravil v kalifornijsko puščavo Joshua Tree in se tam v zelo »po domače« opremljenem studiu srečal z »vintage« snemalno tehniko. Snemanje albuma Sleep Forever se je lahko začelo.

Izbira lokacije snemanja, še bolj pa producenta Jamesa Forda, se je izkazala za dobro izbiro. Ford, ki se je že proslavil v sodelovanju z Arctic Monkey, Klaxons in Florenece & The Machine, je zvok Krokodilov iz zatohle teme potegnil na svetlo in ga prepustil »potenstati« vročemu puščavskemu soncu. Rezultat je prijetna, sonična plošča, katere vratna žila močno bije skoraj po celi njeni dolžini. Album odpre komad Mirrors, ki s svojo minimalistično ritmično podlago, ožarčeno s psihadelijo in izbruhom distorziranega kitarskega riffa, predstavlja obetajoč začetek. Nadaljevanje s pesmijo Stones To Death je še boljše. Pulzirajoč ritem na začetku, 60's psihadelične orgle v nadaljevanju in nato distorziran riff kitare fino dvignejo tenzije na višji nivo. Malenkost jih ublaži Welchezov vokal, ki vsaj meni potegne na najboljše dni Iana Browna pri Stone Roses.

V Hollow Hollow Eyes za malenkost ustavita konje in se prepustita popolni psihadeliji in distorziji. Četrti komad Girl in Black razumem kot hommage bendu Stone Roses in njihovi pesmi Waterwall. Tudi pesem Sleep Forever, ki sledi na istoimenski plošči, lahko razumemo v tej smeri. Pesem Billy Speed koplje po trših ritmih, kitarski distorziji in psihedeličnih nasnetih teksturah. Hearts of Love koketira z zvokom Jesus & The Mary Chain s plošče Automatic in trash-popom The Raveonettes. Še najbolj neobičajen je zaključek plošče, ki pripada pesmi All My Hate and Mixes Are For You. Sramežljiva elektronska podlaga v retro štihu in ponovno vokal, odpet na grooverski način Iana Browna.

Sleep Forever je simpatična zvočna stvaritev, ki bo poslušalca dolge kilometrine s svojimi citati boljše preteklosti verjetno spomnila na marsikateri bend izpred dvajsetih let ali več. Mlajšim zvedavim ušesom pa lahko Krokodila predstavljata dobro izhodišče za raziskovanje in kopanje po bogati zapuščini noise popa. Udobno se namestite, kakšnega prižgite in dvignite jakost vaših zvočnikov. Lahko da bo zvočno potovanje s Crocodiles še kako zanimivo.

pripravil Igor Pavkovič- Recky



Komentarji
komentiraj >>