Petek, 28. 1. 2011
jizah
Je Tyler, the Creator morda stilsko najbolj progresivni mladi producent in raper? Bolna, zadrogirana, ekstremno nasilna, brezkompromisna in direktna besedila so novodobne blodnje vsega hudega vajene in razvajene ameriške skaterske mladeži razočarane sredinskosti. Nejebanje trendov, nejebanje mnenj, nejebanje sistema, zato pa toliko večje jebanje in upoštevanje zmožnosti interneta je Tylerja in njegovo ekipo Odd Future... izstrelilo v orbito najpomembnejših alter izvajalcev tega trenutka. PIKA! (v celoti!)
* Ekipa Odd Future Wolf Gang Kill Them All oz. OFWGKTA na čelu z njihovim protagonistom in glavnim možganom Tylerjem, The Creatorjem je neizbrisljivo zaznamovala prejšnje rapersko leto. S svojo povsem podtalno držo, pri kateri ni prostora za prav nikakršne kompromise, je v hiphop znova prinesla mladostniško energijo in zabavno objestnost povsem eksplicitne narave brez kakršne koli samocenzure.
Poveljnik 10-članske ekipe Odd Future je producent in MC Tyler, the Creator, ki je zakoličil tudi prvo solistično ploščo te samozaložniške, internetne kolonije mladcev starih med 16 in 19 let. Ekipa losangeleških skaterjev svojo mladostniško objestnost izkazuje med ikonografijo „Jack Ass“ neumnosti in prvožogaške perverznjaške najstniške zajebancije.
Voditelj čete podivjanih, hormonov polnih mladincev je očitno križanec nekega odličnega raperja izpred dvajsetih let, satana, ki ga je vzgajala na pol zlobna mati, poslušajoča raznorazne Neptunese, perverznjake in čudake, hkrati pa se je mali satan „navlekel“ tudi nekaterih komercialnih raperskih in indie zvokov.
Tylerjev moralno oporečen, introspektiven, nasilja poln prvenec „Bastard“ z naslovom pravzaprav še najbolje povzame vse tematske sklope na pol bolnega mladega uma. Njegov zabavni izraz sovraštva, nasilja, prvinskega veselja do konzumiranja najrazličnejših drog s poudarkom na zelenih substancah in kokainu ter odkrito, nesprenevedajoče najstniško sovraštvo do homoseksualcev se izlivajo v povsem novo ikonoklastično rapersko podzvrst.
Razvratnost življenja predmestne mularije, obdane s težnjami po posilstvih belih deklic, rolkarskih mazaških pohodih, demoniziranju okolice, nasilju nad nič hudega slutečo okolico, pa vendarle išče globljo zgodbo v odkritem sovraštvu do lastnega očeta. Skozi kompleten album Tyler trmasto poudarja svoje odkrito sovraštvo do očeta, znotraj katerega se po drugi strani slišijo zvoki užaljenosti. Za svojega očeta namreč Tyler sploh ne ve, kje je, iz česar verjetno sledijo tudi ostale blodnje sovražnosti, brutalnosti, homofobije, izprijene seksualnosti, čudaštva in suicidnega, „ne jebem nikogar“ pankerskega odnosa do okolice.
S svojim že tako globokim glasom, občasno pa še dodatno studijsko poglobljenim, Tyler nikakor ne da vedeti, da je preštel komaj 19 pomladi. Vokalno in tekstovno gre za križanca vokaliziranja Mf Dooma, izprijenosti Eminema z začetka kariere, le da je Tyler pri tem še bolj ekspliciten, prezence Buste Rhymesa, perverzije Smut Peddlersov in Akinyelija, čudaškosti Koola Keitha in iztirjenosti ekipe Word Sound iz njenih zlatih časov.
Njegova borba proti klasičnim, a zelo prezentnim hiphoperskim blogom, ki ne obljavljajo njegovega materiala in materiala njegovih Odd Future kolegov, kot sta recimo eminentni NahRight in 2DopeBoyz, je skorajda edina neekstremna reč njegovega prvenca. Brez vsakršne samocenzure se karizmatično sprehaja skozi konstantno kontradiktornost, brezkompromisno deli svoje mišljenje poslušalcu, vehemenca pa je njegova glavna vrlina. Besedilno poleg že omenjenih tematik blodi še o taekwondoju, snemanju porniča, nekajkrat pa se kot suicidni depresivec znajde tudi v svetu parodije.
Produkcijsko gradi zvoke okrog sintetizatorjev in klasičnih vzorcev ostale raperske estetike, a se nikakor ne prilagaja ne starošolski ne trendovski hiphop produkciji, temveč vanjo vnaša mnoge elemente sodobnega indija, rocka in še česa. Občasno je sicer kakšna podlaga malce nedodelana in mestoma repetitivna, a daje občutek prvinskosti, iskrenosti in nespoliranosti. Prek močnih bobnov in distorzije se lo-fi zvoki, najlažje povezujoči med recimo tako različnima produkcijskima sklopoma, kot sta deli Madliba in Mf Dooma na eni strani ter Neptunesov na drugi, izlivajo v svet „spacey“ noiserskega rapa, ki združuje vzorce komercialnega rapa in indie umazanije.
Mračnjaške misli Tylerja, večkrat oplojene z gostovanji raperjev iz ekipe Odd Future, so ekstremne, nihilistične, spominjajo na poplavo emo rapa, a dodajajo pridih izjemne slikovitosti in detajlnosti, ki jo v svojem rapu premore glavni junak. Metaforično, polno domiselnih punchlinov in zastrašujoče podajanje besedil pa postaja „soundtrack“ fantazije ponorelega mladostniškega uma mladeži v poznem najstniškem obdobju, ki jo s svojo neverjetno artikuliranostjo in prezirom do vrednot družbe, enakopravnosti in enakosti v prvi bojni vrsti reprezentira Tyler. Jeza in frustracija vsekakor nista primerni za poslušalce s slabim želodcem, saj jim zna njihov tolerančni prag kaj hitro izraziti svoj odločni „ne“ poslušanju albuma. Vsem ostalim pa globoko priporočam večkratno konzumacijo tega izdelka. Amen!
pripravil Marko Godnjavec- Jizah
Komentarji
komentiraj >>