Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Andreya Triana!!! (2041 bralcev)
Sreda, 26. 1. 2011
Borja



V okviru torkovih večerov smo včeraj v Cankarjevem domu lahko gledali in poslušali nekakšen odklon od tamkajšnje torkovske ponudbe, saj so v Ljubljano povabili mlado britansko soulersko pevko Andreyo Triano. Njen prvenec Lost Where I Belong, ki ga je predstavila tudi tokrat, je namreč povsem organski, deloma folkaški in skoraj akustičen zvarek, ki ga je v celoti sproduciral Bonobo. Tako smo tudi v živo pričakovali precej ležeren, “intimen” set, s Trianinim glasom potisnjenim močno v ospredje. (v celoti!)
ANDREYA TRIANA, 25.1. 2011, Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* V okviru torkovih večerov v Cankarjevem domu smo včeraj lahko gledali in poslušali nekakšen odklon od siceršnje tamkajšnje torkovske ponudbe, saj so v Ljubljano povabili mlado britansko soulersko pevko Andreyo Triano. Njen prvenec Lost Where I Belong, ki ga je predstavila tudi tokrat, je namreč povsem organski, deloma folkaški in skoraj akustičen zvarek, ki ga je v celoti sproduciral Bonobo. Tako smo tudi v živo pričakovali precej ležeren “intimen” set, s Trianinim glasom potisnjenim močno v ospredje.

In to smo tudi dobili. A v resnici tudi veliko več. V presenetljivo razprodanem klubu Cankarja je mladenka nastopila s klasičnim triom, torej bobnarjem, basistom in kitaristom, ki so bili neizpostavljeni, a natančni. Jasno, vse je bilo podrejeno pevkinemu neverjetnemu glasu, noben od glasbenikov ni imel tekom celega koncerta niti ene solaže. Strogo so se držali pripravljenih aranžmajev, igrali konservativno in postali bolj glasni na delih, kjer je bilo potrebno. Kar pa ne pomeni, da je bilo dolgčas. Prvi del koncerta je bil res precej umirjen, prevladovale so balade, kar je bila dobra priložnost za pozorno preučitev Trianinega glasu, ki je res nekaj posebnega. Deluje rahlo hripavo in krhko. A ravno, ko se zazdi, da ji bo zmanjkalo, da ne bo zmogla viže odpeti do konca, povsem suvereno zaključi frazo. V nulo zadane vse tone, melodike tudi frajersko, a nepretenciozno razdela. Njena posebnost - poleg specifičnega glasu, ki ga je zelo težko primerjati s katerim drugim, čeprav so jo nekateri že naivno postavljali ob bok Nine Simone in Lauryn Hill – pa je uporaba raznih dobesedno priročnih efektov. Fleksibilnega “funkcionalnega” vijačenja se je naučila na številnih samostojnih nastopih. Tako obvlada dodajanje vokalnih efektov, loopanje, oziroma zankanje lastnih vokalov, ki potem postanejo pri nadaljevanju komada ali refrenu spremljevalni vokali. Poleg tega je pri uvodih dveh ali treh kompozicijah odbrenkala tudi na citre.

To znanje manipuliranja lastnega glasu, ki pa nikoli ne poseže v polje eksperimentiranja, poskrbi, da nastop ne postane monoton, saj fascinacija nad barvo glasu in “fina” inštrumentacija pač ne zdržijo cel koncert. In če smo se po prvem delu spraševali in bali, ali bo ostalo zgolj pri kavarniškem preigravanju, je bil odgovor na srečo ne, saj so po pavzi le dvignili tempo, odigrali bolj mastne in izpostavljene komade s plate (Far Closer, A Town called Obsolete), dodali kako priredbo in rahlo zatripano verzijo komada The Keeper z Bonobovega zadnjega albuma. Inštrumentacija se je tako zgostila in zagruvala, bas je končno tudi malo zazujil.

Triana je z bendom odbila dobršnji del materiala s prvenca, nekateri od teh komadov so bili precej prirejeni, saj je manjkal dobršnji del aranžmaja, od posnetih inštrumentov predvsem godala, kar pa v resnici ni motilo. Osnova je bil točen, picajzlast bend, z izjemnim občutkom za dinamiko, Triana pa je z barvo, ki, osupljivo, ni skoraj nič odstopala od studijskih posnetkov, imela ogromno maneverskega prostora, ki ga je tudi pridno izkoristila.
Če je na plati prepoznaven, skoraj epski Bonobov osebni slog precej skrit, pa v živo, ko bend malo močneje udari oziroma pobrenka, ko se mehka, a točno postavljena forma le malo sprosti, hitro pride do izraza in vzporednice z njegovo zadnjo plato Black Sands, ki je nastajala skoraj vzporedno s Trianinim prvencem, so bile na nekih dveh delih več kot očitne.

Poleg albumskega materiala smo v repertoarju slišali tudi za poln žep izbranih priredb izvajalcev z vseh vetrov, torej Donnyja Hathawaya, Bjork, Billa Withersa, Van Morrisona, Chake Khan in celo dvojca Euritmics. Zadnji dve priredbi koncerta je Andreya odpela “accapella”, torej brez spremljave benda, le s pomočjo “škatlice”, ki je v resnici kitarski loop efekt, s katerim si je najprej nasnela ritmiko in spremljavo, potem pa čez odpela. Ta forma izhaja iz njenih Freeflo Sessions nastopov in kot se je izkazalo tudi včeraj, v živo deluje zares fenomenalno in crowd pleasing.

Včerajšnji Trianin koncert je bil razdelan izjemno bistro. Predstavitev baladnega počasnega vokalnega albuma v živo ni mala malica, nevarnost klišejev in ravnine je velika. Bister je bil predvsem v dramaturgiji. Najprej so filingirali, predstavili vse barve in sposobnosti Trianinega nežnega in hkrati markantnega glasu. Potem so odigrali vsaj malo bolj udarniške komade, ki sicer niso noben šus, a so vseeno poživili nastop. In za konec še Triana sama, šnel kurz demonstracija Freeflo sešna. Neekscentrični soul jazz kot se šika – filingersko, učinkovito in razgibano.

Recenzijo je pripravil Borja Močnik


Komentarji
komentiraj >>

Re: Andreya Triana!!!
Jon [26/01/2011]

Prvi del je bil za kurjo kožo drugi pa že za rahlo poplesavanje v ritmu :) Še posebej fino pa je to, da v živo ravno tako dobro zveni, kot na albumu, če ne še celo bolje...
odgovori >>

Re: Andreya Triana!!!
hahihohuhe [26/01/2011]

http://www.youtube.com/watch?v=4lD8BWpJS8Q&feature=related
odgovori >>